V članku so bili predstavljeni avtorji, ki so najmočneje zaznamovali goriško historiografijo v novem veku in pričajo o raznolikosti te historiografije, o njeni odprtosti za različne kulturne in jezikovne vplive. Dela so bila sestavljena v latinskem in zlasti v italijanskem jeziku. Na uporabo slednjega je vplivalo več faktorjev: italijanščina je bila prisotna med višjimi sloji prebivalstva, ki so sicer obvladali še druge jezike, a italijanski jezik se je že ponašal z bogato literarno tradicijo in obravnavani obmejni prostor se je med drugim soočal z bližino močnega italijanskega kulturnega miljeja.
Članek se zaključuje s koncem 18. stoletja, saj je v naslednjem stoletju zgodovinopisje tega obmejnega prostora močno spremenilo svojo naravo in pridobilo nacionalno konotacijo. S tem pa je nastala odločilna cezura s predhodnim, deželno osnovanim zgodovinopisjem.
K začetkom goriške historiografije je najbrž botrovala ustanovitev jezuitskega kolegija v Gorici, saj sta bila z njim povezana prva dva goriška zgodovinopisna avtorja, Bavčer in Ischia. S tem se je goriška zgodovina začela obravnavati kot specifična tematika, deželno utemeljena in navdihujoča se pri zgodovini grofov Goriških. V 17. in 18. stoletju so nato nastala še druga zgodovinopisna dela, ki so bila pisana v skladu s sočasnimi historiografskimi usmeritvami in so se osredotočala na cerkveno in vojaško tematiko. Deželna zgodovina Carla Morellija je dolgoročno zaznamovala zgodovinopisje Goriške in je še danes temeljno delo za preučevanje novoveške goriške zgodovine. Morelli je izhajal iz razsvetljenske miselnosti in družbenih potreb svojega časa ter na osnovi odličnega poznavanja primarnih virov in široke raziskovalne tematike ustvaril izredno inovativen prispevek k zgodovinopisju ne le svoje dežele, do katere je izražal globok občutek pripadnosti, ampak historiografije svoje dobe nasploh.
