V drugi polovici 19. stoletja se je spreminjal tudi položaj goriških Judinj, ki so se vedno pogosteje dejavno vključevale v javno življenje. Ob popisih prebivalstva so se predstavljale za gospodinje.
Precej Judinj se je v mesto preselilo iz Trsta, ki je bil takrat naprednejše in do žensk prijaznejše okolje. S seboj so prinesle svoje poglede, med njimi sta pomembno vlogo v Gorici imeli Licia Senigaglia in Carolina Luzzato. Med goriškimi učiteljicami so bile v drugi polovici 19. stoletja naslednje Judinje: Brunetta in Consola Richetti, Benvenuta Luzzatto, Cornelia Coen Luzzatto in Elisa Pavia. Betty Pavia je bila znana učiteljica jezikov.37
Med njimi je izstopala Carolina Coen Luzzatto, ki se je rodila kot Carolina Sabbadini v pobožni judovski sefardski družini leta 1837 v Trstu. V Gorico se je preselila leta 1856 po poroki z Girolamom Luzzattom Coenom. Imela sta tri otroke. Veliko je pisala, tudi komedije, najboljm pa je poznana kot časnikarka in urednica. Bila je dopisnica časopisov Il Piccolo, La giovane Trieste, La Patria del Friuli in Pagine Friulane. Med letoma 1878 in 1880 je bila urednica dnevnika L‘Isonzo. Do leta 1883 je ustanovila še nekaj časopisov, ki pa so izhajali malo časa.38
V mladih letih je občudovala Slovence in njihovo zavzemanje za narodne pravice, izdajanje časopisov v slovenščini ter njihovo slogaško politiko, ki na Goriškem ni poznala boja med liberalci in katoličani. Kot zgled je navajala politično društvo Sloga. Dopisovala si je z bogoslovnim profesorjem Štefanom Kociančičem ter ga spoštovala kot odličnega poznavalca hebrejščine in judovstva. V njenih zrelih letih je začetno navdušenje nad Slovenci preraslo v strah, da s svojo razvejano dejavnostjo lahko ogrozijo italijanski vodilni položaj v Avstrijskem primorju. Verjetno je treba tudi v tem iskati njen dokončni obrat, postala je namreč goreča iredentistka.39
Carolina Coen Luzzatto je bila med ustanovitelji dveh goriških italijanskih časopisov (L‘Imparziale in Il Raccoglitore), ki sta izhajala le krajši čas v letu 1880. Bolj poznana je postala kot urednica časopisa Il Corriere di Gorizia (1883–1899), ki pa ga je avstrijska oblast naposled prepovedala zaradi izražanja očitnih iredentističnih, protiavstrijskih in protislovenskih stališč. Zato je Carolina kmalu ustanovila in vodila Corriere friulano (1901–1914), pisanem v istem duhu. Zavzemala se je za pravice Italijanov, njihov skupni nastop ter ostro nastopala proti Slovencem, ki naj bi bili samo avstrijsko orodje za boj proti Italijanom. Njen ideal je bila italijanska Gorica, vedno znova je poudarjala italijanskost mesta.40
V svojih časopisih je Carolina Coen Luzzatto pogosto objavljala prispevke svojega nečaka, znanega goriškega filozofa Carla Michelstaedterja. Med prvo svetovno vojno je bila zaradi svoje iredentistične dejavnosti odpeljana v internacijo v taborišče Göllendorf v Avstriji. V Gorico se je vrnila ob koncu prve svetovne vojne. Umrla je doma, 24. januarja 1919. Pokopana je na judovskem pokopališču v Rožni Dolini pri Novi Gorici.41
NAMESTO ZAKLJUČKA
Majhno število Judov, ki so po drugi svetovni vojni ostali na mejnem območju nekdanje Julijske krajine, je eden glavnih razlogov, da so bili, predvsem v slovenskem zgodovinopisju, potisnjeni na rob zgoovinskega spomina in pozneje iz njega počasi skoraj povsem izrinjeni. Hkrati je potrebno priznati, da so tudi Judje in njihovi intelektualci pomembno zaznamovali pokrajino ob spodnjem toku reke Soče. Delovanje goriških rabinov in drugih izobražencev v Gorici je v posameznih obdobjih preseglo sicer številčno šibkost tukajšnjega judovskega prebivalstva in hkrati poneslo njihov glas širom po Evropi.
36 Podbersič, 2017, 221; Cedarmas, 1999, 51.
37 Claricini, 1872, 420.
38 Bozzini La Stella, 1995, 155–158.
39 Gabršček, 1932, 317–318.
40 Bozzini La Stella, 1995, 167–169.
41 Prav tam.