Iz ljubezni do materinščine
se drhteče z besedo ukvarjam.
Srcu poklanjam misli v dar.
Drobne trenutke sreče
posvečam niti, ki vodi čas
red zadnji oltar1.
To uvodno sporočilo krasi prve strani Rojčevega prvenca Mladim srcem in slikovito izraža pesnikovo pripadnost rodu, domovini in domači besedi. Po besedah njegovega sina Marka Rojca je bil njegov oče izrazito zakoreninjen Slovenec in velik domoljub, ki se za časa življenja ni želel pretirano literarno izpostavljati.
Ljubil je svoj narod in matično domovino, to ljubezen, ki je vsekakor tudi posledica življenja v zamejstvu in tujini, pa je izražal skozi svoj bogat pesniški opus. Luč sveta so ugledale le nekatere pesmi, od katerih jih je večina zbranih v pesniški zbirki Mladim srcem, ki je posthumno izšla leta 1996.2 Trenutna županja občine Sovodnje ob Soči in takratna predsednica KD Sovodnje Alenka Florenin je v njeni uvodni besedi zapisala: »Občutljiva pesniška duša pokojnega Franja Rojca je domačo kulturno stvarnost obogatila z nepreglednim številom tenkočutnih pesmi, ki smo jih do danes uživali le redki vaščani, prijatelji in kulturni delavci.«3 Preostale pesmi se nahajajo v tipkopisu in tudi v rokopisu v njegovi zapuščini, ki jo hrani že omenjeni sin Marko Rojec in je dostopna za raziskovalne namene. O Franju Rojcu in njegovem literarnem delu ni veliko napisanega, vendar sta njegovo goreče rodoljubje do matične domovine in razpetost med dvema geografsko ločenima kulturnima svetovoma, mnogokrat povezana s podobami severnoprimorske pokrajine, zanimiva, tako z refleksivnega kot impresivnega vidika, in vsekakor vredna globlje literarne obravnave. Predvsem pa je namen prispevka bolj osvetliti življenjsko pot in subtilno ter precizno literarno ustvarjanje našega rojaka, ki je v literarnih krogih manj poznano. Temu vsekakor botruje že omenjeno dejstvo, da Franjo Rojec svojega dela ni želel pretirano izpostavljati širši publiki in je raje pisal zase, za svojo dušo.4 V nadaljevanju prispevka bo za lažje razumevanje njegovega pesniškega vidika predstavljeno njegovo življenje, nato pa bodo za nadaljnjo obravnavo izbrane določene reprezentativne pesmi iz skrbno prebrane literarne zapuščine, katerih glavna tematika sta rodoljubje ter ljubezen do domače zemlje, ki se v določenih aspektih kažeta v izrazitih podobah severnoprimorske pokrajine. Opazovano bo, na kakšen način pesnik upodablja omenjeni tematiki in kako se izražata v njegovi pesniški zapuščini.
1 Rojec, 1996, 20.
2 Pesnik Ace Mermolja (Mermolja, 1996, 10) ob izidu omenjene zbirke pravi, da se Rojec na splošno ne poigrava z zapleteno metaforiko ali gradi zapletenih besednih struktur, vendar je treba priznati, da »ostaja zbirka Mladim srcem zanimiva priča našega življenja ‘na robu’ in zavzetosti krajem, kjer se je odigral velik del naše osebne in narodne usode.« Tudi pesnik in raziskovalec zamejske literature David Bandelj v Antologiji sodobne poezije Slovencev v Italiji (Bandelj, 2009, 380) Franja Rojca podobno uvrsti kot pesnika, ki se predvsem refleksivno posveča izročilu in vrednote prednikov aplicira v svoj čas.
3 Florenin, 1996, 8.
4 Problematika zamejske književnosti zahteva svojo študijo, zato v prispevku ni poudarka na tej tematiki. So pa med drugim vsekakor pomembne izbrane študije Tarasa Kermaunerja v treh knjigah Poezija slovenskega zahoda, ki so izhajale med letoma 1990 in 1993, Marije Pirjevec (Pirjevec, 2001), Jožeta Pogačnika (Pogačnik, 2001), Davida Bandlja (Bandelj, 2009), novejši zbornik z znanstvenega simpozija O slovenski književnosti v Italiji in Avstriji (2017) in številne druge. Z omenjenega simpozija gre izpostaviti prispevek Mirana Košute z naslovom
»Slovenš’na cela« (Košuta, 2017, 34–46), v katerem poudari, da je književnost Slovencev v Italiji »regionalno rebro« in sestavni del slovenskega nacionalnega slovstva. Obenem pa med epilogno navedenimi viri in literaturo naredi izbor pomembnejših literarnozgodovinskih del o slovenski književnosti v Italiji, ki referenčno pomaga pri nadaljnjih raziskavah.