Rojčevo bogato umetniško zapuščino sestavljajo tipkopisi, rokopisi, skice, risbe in razna druga besedila. Iz njegove literarne zapuščine so bile za nadaljnjo obravnavo izbrane pesmi iz urejenega tipkopisa, in sicer s posebnim poudarkom na pesmih s tematiko rodoljubja ter severnoprimorske pokrajine.14
Pesmi je v celotni zapuščini več kot 500, z uvodnim kazalom pa so razdeljene na naslednjih 12 sistematično razporejenih tematskih sklopov: domače, sentimentalne, ljubezenske, narava, politične, socialne, narodne, osebne, zgodovinske, favna, Afrika in razno. Nekatere pesmi so bile tudi uglasbene, izvajali pa so jih nekateri sovodenjski pevski zbori. V Rojčevih pesmih se vidno prepletata rodoljubje in močna narodna identiteta, ki sta pogosto povezana z impresijami narave ter severnoprimorskimi kraji. V izrazito čustveno nabitih pesmih mnogokrat občutimo stisko bivanja v tujini, hrepenenje po preteklih časih in mladosti, pesmi pa mnogokrat krasijo globoke refleksije o smrti, nasilju, času, onstranstvu, vojni, minljivosti in drugem. Franja Rojca in nekatere razloge, ki so vodili v njegovo pesniško ustvarjanje, v spremni besedi Mladim srcem dobro opiše rojak in kulturni delavec Emil Devetak, saj je pesnika tudi osebno poznal: »Bil je značajen človek, odprt do vsakogar, preprost, a zelo zgovoren, globoko čuteč, prežet z izkušnjami in naprednimi nazori, obenem zelo navezan na našo bogato kulturno dediščino, na osebnosti, ki so se v preteklosti kakorkoli izkazale v korist našega ljudstva.«15 Tudi Rojčev sin Marko poudarja, da njegov oče tudi po upokojitvi ni imel obstanka. Neprestano ga je spremljala potreba po intelektualnem delu, izražanju ter logičnem razmišljanju. Tudi zato je tako rad pisal pesmi, iskal rime ter ustrezne ritmične figure in strukture. Skratka, skozi poetične strukture je najlaže izražal svoja občutja, misli in nazorska mišljenja.
14 V skrbno urejenem tipkopisu se pesmi nahajajo v kuvertah.
15 Devetak, 1996, 13.
