Slovenski katoliški duhovnik Jožef Hašnik je bil zaveden Slovenec, ki se je v letih po pomladi narodov, torej po letu 1848, zavzel za slovenski jezik, običaje in umetnost. Lahko ga postavimo ob bok Franu Miklošiču, Stanku Mrazu, Antonu Murku in Juriju Matjašiču, s katerimi je obiskoval gimnazijo v Mariboru. Skupaj z njimi je pomembno prispeval k dvigu slovenske narodne zavesti v sredini 19. stoletja. Bil je narodni buditelj, ki je razširjal slovenske knjige med ljudstvom, pri volitvah agitiral za slovenske narodne volilce, pri pouku otrokom vcepljal slovensko narodno zavest, med drugim tudi Ani Dimnik, ki je bila kasneje poznana kot slovenska mati. Podpiral je narodna društva, prijateljeval z zavednimi Slovenci kot sta Janez Bleiweis in Anton Martin Slomšek, ki ga je navdušil za pisanje v slovenskem jeziku.
In tako je leta 1854 Hašnik izdal Dobrovoljke, litografirano zbirko, 24 besedil pesmi z napevi. Poleg tega je redno objavljal pesmi in prispevke v Danici, Slomškovih Drobtinicah, ter Bleiweisovih Kmetijskih in rokodelskih novicah. Z Bleiweisom ga je združevalo tudi prijateljstvo.
Posebno obdobje v njegovem življenju je bilo njegovo službovanje v Trbovljah od leta 1849 do leta 1869, ki sovpada s časom slovenskega narodnega preporoda (ustanavljanja čitalnic in taborov), prestavitvijo sedeža lavantinske škofije iz Šentandraža v Maribor (1859), zemljiške odveze ter oblikovanja modernih občin. Hitro se razvijajoče Trbovlje, so z odkritjem premoga in posledično zaposlovanja v rudniku dosegale skokovito rast prebivalstva. Rudnik, ki je bil v lasti nemškega kapitala je ustanovil in financiral nemško osnovno šolo na Vodah. Hašnik, ki se je zavedal, da kraj v katerem prebivalstvo skokovito narašča potrebuje novo šolsko poslopje in stalnega učitelja, je kot trboveljski župnik dal pobudo za zgraditev poslopja za namen šolskega pouka in sicer v neposredni bližini župnijske cerkve svetega Martina, ki so ga dokončali leta 1862. S tem je šola dobila stalnega slovenskega učitelja.
Poleg šole se je lotil prenove trboveljske župnije, ki je takrat poleg Trbovelj obsegala tudi Hrastnik. Hašnik, ki je prevzel župnijo v dokaj slabem materialnem stanju od župnika Grošlja, je z dobrim gospodarjenjem župnijo finančno stabiliziral, okrepil narodno zavest ter obnovil in dozidal številne cerkve v župniji.
Jožef Hašnik se je ukvarjal tudi s homeopatijo. Od tod tudi izvira njegovo prijateljstvo s takrat vodilnima homeopatoma s področja današnje Slovenije, celjskim zdravnikom Štefanom Kočevarjem in župnikom Blažem Potočnikom iz Šentvida pri Ljubljani.
