Zgodovina fotografije se prične šteti od leta 1839, ko je francoska Akademija znanosti uradno razglasila izum dagerotipije, fotografske tehnike, s katero je nastala prva fotografija, ki jo je razvil pariški umetnik Louis Mande Daguerre. S tem so se na Slovenskem zelo zgodaj seznanili, med leti 1842 in 1854 pa so se pri nas pojavili že prvi popotni dagerotipisti. Nekateri med njimi so se ustalili in si postavili ateljeje, in tako je že pred letom 1860 pri nas nastal pojem ateljejskega oziroma poklicnega fotografa.
Prvi dagerotipist na Slovenskem je bil Janez Puhar (1814-1864), ki pa je veliko pomembnejši po tem, da se je v svetovno zgodovino fotografije vpisal kot izumitelj fotografije na steklenih ploščah. Le dve leti po izumu dagerotipije je namreč Puhar prvi uporabil steklene plošče za podlago in nosilec fotografske slike, postopek, ki je precej različen od Daguerreovega. Za njegov izum ga je pariška Academia nationale imenovala za svojega člana in mu podelila naziv »izumitelj fotografije na steklo«. Puhar je tudi edino slovensko ime, ki ga najdemo v pomembni svetovni literaturi o starejši fotografski zgodovini.
Od ustanovitve prvega ateljeja v Ljubljani leta 1859 je do leta 1919 v različnih slovenskih krajih delovala vrsta sposobnih poklicnih fotografov. Posebej izstopajoča ljubljanska imena so Ernest Pogorelc (Pogorelz), Lovrenc Funtek, Jožef Zalar (Saller), pred njimi pa dagerotipista Lorenz Krach in Emil Dzimski. Med zgodnjimi ateljejskimi fotografi v Mariboru se je s čutom za kompozicijo odlikoval slikar in fotograf Primož Škof (Primus Skoff), njegov sin Teodor pa je bil sposoben popotni fotograf. Zelo agilen je bil Hinko Krapek (Krappek), v Celju slikar, grafik in fotograf Josef Martini, na Ptuju pa Johann Winkler.
Konkurenca in občasne krize v velikih središčih Avstro-ogrske monarhije so na Slovensko pripeljale tuje poklicne fotografe. Nekateri so se ustavili za kratek čas, drugi pa so se v novem okolju ustalili in ostali. Med njimi je bi Julius Muller, ki je v Ljubljani deloval 40 let, na Bledu pa je vse do smrti leta 1910 delal Tirolec Benedikt Lergetporter.
Ljubljana je imela v obdobju do prve svetovne vojne okoli 70 poklicnih fotografov, domačinov in tujcev, Maribor 30, Celje 12 in drugi kraji Slovenije od 30 do 40. Po podatkih iz leta 1902 je bilo tistega leta na sedanjem slovenskem Štajerskem 20 ateljejev, pri čemer je Maribor z okolico imel pet, Celje z okolico tri, Brežice, Ptuj, Ljutomer in Slovenj Gradec pa so imeli le po en atelje.
V skladu s tedanjimi evropskimi normami so tudi slovenski ateljejski fotografi izdelovali slike različnih formatov, od vizitke oziroma vizitnega portreta (105 x 65 mm) prek kabinetnega (170 x 110 mm) do večjih formatov (30 x 40 cm). Pri portretih je prevladoval vizitni format, ki se je na Dunaju pojavil okoli leta 1857, kabinetni pa 1866.
Fotografski papir je bil tanek, zato so ga lepili na kartonsko podlago. Dunajska grafična industrija je po naročilu ateljejev opremljala kartone z besedilom in okrasnimi risbami. Ateljejski fotografi so svoje izdelke opremljali z žigi in podatki, obvezno seveda z imenom mojstra oziroma lastnika ateljeja. Najprej je bilo besedilo v nemščini, ko je tudi med poklicnimi fotografi postalo pomembno narodno buditeljstvo, so pričeli objavljati dvojezična besedila. Med 1900 in začetkom prve svetovne vojne je delovalo vse več narodno zavednih Slovencev, ki so na hrbtni strani fotografij navajali podatke le v slovenskem jeziku.
Ideal slovenskih ateljejskih fotografov je bila realistična fotografija, ob portretu se med motivi uveljavi še krajina, veduta, med žanri pa reportažna in dokumentarna fotografija. Ko gre za portret, lahko iz slik v tej zbirki sklepamo, da poklicni fotografi pri omenjenem idealu niso vztrajali, kajti svoje objekte so postavljali v romantično poslikana ozadja, z retušo so odpravljali pomanjkljivosti portretirancev, s temi polepšavami pa so se želeli bolj približati slikarski podobi.
V začetku 20. stoletja je namesto rjavega pričelo prevladovati sivorjavo, sivomodro in črno toniranje, pod vplivom secesije pa je v grafično opremo prišel rastlinski ornament. Secesijski elementi so prisotni tudi med rekviziti in na umetnem ozadju ateljejskih fotografij.
Med ateljejskimi fotografi so bili tudi taki z umetniškimi ambicijami, sodelovali so tudi na mednarodnih razstavah, kjer so prejemali visoka priznanja (npr. Avgust Berthold, Anton Jerkič, Benedikt Lergetporer itd.). Vendar je večina poklicnih fotografov bila prisiljena pod pragmatičnim pritiskom preživetja ukvarjati se predvsem s komercialno fotografijo. Presenetljivo pa je kako ažurni so bili pri spremljanju in praktični uporabi razvoja fotografske tehnike, in to že od izuma fotografije leta 1839 dalje.
