Organizacija ljudskih knjižnic je bila na začetku 20. stoletja problematična. Da bi olajšali delo ljudskih knjižnic, je ustanavljanje in urejevanje knjižnic leta 1904 prevzelo Akademsko ferialno društvo Prosveta. Do leta 1909 je Prosveta ustanovila 38 knjižnic pa tudi Zvezo slovenskih izobraževalnih društev, s čimer je bila izvedena centralizacija ljudskega knjižničarstva. Prosveta je izdala tudi dve brošuri (1908, 1910) z navodili o poslovanju v manjših in večjih knjižnicah in s seznamom priporočljivih knjig. Leta 1913 je bil v Ljubljani ustanovni shod Zveze slovenskih ljudskih knjižnic, ki se ji je priključilo 120 knjižnic. Izvolili so odbor, v katerem je bil tudi vodja Šentjakobske knjižnice Matija Rode. Njihova naloga je bila, da »… preosnujejo pravila tako, da bodo mogle pristopiti k Zvezi vse društvene knjižnice in da bo tudi podpiranje knjižnice od strani posameznikov omogočeno z rednimi prispevki.« (Slovenski narod, 3.2.1913, št. 24). Leta 1922 je Šentjakobska knjižnica pristopila v Zvezo kulturnih društev (ustanovljena 1919), ki je imela svojo centralno knjižnico. Njena naloga je bila, da na podlagi enotnega kataloga vseh Zvezi pripadajočih knjižnic organizira izposojanje in menjavo knjig in da posreduje za svoje društvene člane pri nakupovanju knjig in knjižničnega inventarja. Zveza je leta 1924 objavila navodila za ustanavljanje, vodenje in upravljanje javnih ljudskih knjižnic. V Ljubljani je bilo v Zvezo kulturnih društev včlanjenih 113 društev z lastnimi knjižnicami in sodelovanje Šentjakobske knjižnice je bilo prav živahno. Leta 1920 je država izdala pravila za ljudske knjižnice in čitalnice, ki so opredeljevala njihovo kulturnoprosvetno poslanstvo, upravno vodenje in določila učitelja za strokovno izobraževanje odgovornega knjižničarja. Lahko torej sklepamo, da je Matija Rode v omenjenih zvezah in združenjih dobival navodila za vodenje knjižnice kot tudi za nabavo gradiva, hkrati pa je gotovo tudi sam prispeval svoje znanje in delovne izkušnje.
Preberi več