Avgust je sam pravil, da ga je brat Alojzij po končani nižji gimnaziji pripravil do tega, da je po diplomi na tehniški srednji šoli v Ljubljani jeseni 1929. leta odšel k njemu v Francijo, tam delal, se ob nemškem naučil še francoskega jezika in poskusil študirati; v Parizu je dokončal tudi žurnalistični tečaj. Potem je moral iti domov služit vojaški rok, v vojski pa je uspešno dokončal šolo za rezervne oficirje. Po tistem seveda ni bilo več časa ne za Francijo, ne za študij kjerkoli drugje. Avgust je bil tedaj še brez službe, Voranc pa je bil že v ilegali in ker se nista videla skoraj štiri leta, se je Gustelj podal k njemu na Dunaj, da bi mu s svojimi zvezami omogočil pot v Rusijo. Pozneje je v Koroškem fužinarju duhovito popisal to svojo izjalovljéno pot k »boljševikom«. Bratje so se imeli kljub različnemu političnemu prepričanju srčno radi, kjerkoli po svetu pa so že bili in karkoli so počeli, so mislili tudi drug na drugega.
Alojzija je izredno razveselilo sporočilo, da je brat Avgust začel razmišljati o hišici tam nekje na robu Javornika in mu je decembra 1952 napisal, da se bi mu takoj pridružil, saj bi bilo zelo lepo, če bi vsaj na stara leta lahko skupaj stanovala. V tistem času je bil Alojzij Kuhar veselega razpoloženja in je svetlo gledal v prihodnost, saj je bratu pisal, da se počuti zelo zdravega in da se mu zdi, da se bosta že prihodnje leto spet videla in bosta lahko skupaj obiskala vso svojo žlahto po teh koroških hribih. Vse važne odločitve glede gradnje je sicer prepuščal Avgustu, a mu je vseeno svetoval, da naj izbere parcelo z lepim razgledom, saj so Kuharji zrasli na hribih in pač potrebujejo lepe razglede. Če bo le mogel, pa naj iz svoje hiše ujame tudi pogled na Uršljo goro. Svetoval mu je tudi vrtiček, kakšno drevo ob njem in prostoren balkon; lahek dostop k novi hiši in ne preveliko oddaljenost od trgovin. Avgustu je obljubil, da bo tudi nekaj prispeval h gradnji in da bo vesel, če bo imel pri njem v hiši vsaj kakšen »cimer«, da bosta lahko več skupaj, ko se bo končno le lahko za zmeraj vrnil v domovino. Najbolj pa si je želel, da bi bil brat Avgust zavarovan za stare dni. Bratu je nato še enkrat obljubil, da bo poskrbel tudi za plačilo gradbenega materiala, nanj pa da naj ne računa zanesljivo, ker je velika verjetnost, da ne bo mogel ali pa sploh ne bo smel domov. Na koncu pa je Gusteljnu zapisal: »Ko bom prišel domov jaz, in upam, da se bom vrnil, bom prinesel svoje premoženje v culi, ki ne bo prav nič večja, kot je bila tista, s katero sva z očetom romala proti Guštanju tistega septembra 1906, pred petinštiridesetimi leti, ko sem prvič šel od doma v šolo.«296
Avgust je potem res dobil na Javorniku primerno parcelo in se je z Alojzijevo finančno pomočjo leta 1956 lotil gradnje enodružinske hiše. Z Ano Krautberger , sorodnico po materini strani, sta se leta 1958 vselila v novo hišo Na klancu 14; danes je to Javornik, hišna številka 10. Alojzij žal tega ni dočakal, ker je 28. oktobra istega leta umrl v Ameriki. V spomin na bratovo nesebično pomoč je Avgust Kuhar v hiši namestil spominsko ploščo s preprostim a zelo povednim napisom: LOJZ KUHAR / DOMOVINI / 1956/58.298
Ko je 17. oktobra 1964 umrl tudi Alojzijev brat Avgust, so na pročelje »Kuharjeve hiše« na Javorniku namestili spominsko ploščo z volilom bratov Kuhar:
TA DOM STA PODARILA
PREŽIHOVA BRATA GUSTEJ IN LOJZ
SVOJEMU DOMAČEMU KRAJU
ZA BIVALIŠČE SAMSKIM PROFESORJEM
KI ZBIRAJO POPISUJEJO IN OBDELUJEJO
ZGODOVINO TEGA KOROŠKEGA KRAJA
IN STA ZAUPALA IZPOLNJEVANJE TE OPOROKE
MUZEJU GIMNAZIJI IN ŠTUDIJSKI KNJIŽNICI
17 10 1964
Življenje je, žal, pretakalo čas in urejalo dogodke po svoje. Alojziju Kuharju ni bilo dano, da bi še kdaj videl svoj domači kraj. V duhu je sedaj vedno bolj med svojimi. Nagrobniku na grobu Kuharjevih pri cerkvi svete Marjete v Kotljah, kamor je vzidana tudi marmorna plošča za njegov spomin, se je pridružila še na hotuljsko župnišče pritrjena njegova podoba, delo akademskega kiparja, domačina, Miroslava Prodnika, s preprostim, a zelo jasnim sporočilom: DDR. ALOJZ KUHAR / 1895–1958 / IZREDNI SLOVENEC, ob 40-letnici njegove smrti pa so v nadstropju župnišča odprli spominsko sobo, posvečeno vsem štirim bratom Kuharjem.
[294] Mrdavšič, Janez: Dr. Alojz Kuhar: Skica za oris njegovega življenja in dela. Ravne na Koroškem 1998, stran 52–54.
[295] Prav tam, stran 59–60.
[296] Prav tam, stran 60–61.
[297] Ana Krautberger (1925–2012), hčerka Adalberta Krautbergerja (1890–1944), Avgustovega in Alojzijevega bratranca po materini strani. Leta 1944 so ga po krivici ubili partizani. Po vojni so Krautbergerje razlastili in za nekaj časa zaprli v taborišče Šterntal (Strnišče), današnje Kidričevo.
[298] Verovnik, Franc: Avgust Kuhar – Prežihov Gustl (1906–1964): Življenjska pot. Ravne na Koroškem 2016, str. 23.
