Govorica Kuharjevega rokopisja

Na razglednicah lahko sledimo zapisanemu imenu naslovnika, ki je v našem primeru največkrat brat Avgust (le v enem primeru brat Voranc in v enem Pavla, Avgustova žena). Bratovo ime je najpogosteje zapisal Avgust, trikrat pa ga je krajšal z Avg. Najbrž je pisal v naglici, saj gre za razglednice iz prvega obdobja, poslane iz tujine iz svojih službenih poti: Grčije, Bukarešte in Wiesbadna. Pri razglednicah, pisanih iz Anglije, je zanimivo, da je brata enkrat nagovoril Avguštin in dvakrat Gustej. V tem času se je Kuhar že zavedal, da ga življenjska pot vodi daleč od doma in tudi z rabo pomanjševalnice za bratovo ime kaže začetno domotožje.

 

Pred imenom je nekajkrat zapisal krajšavo V. g. (razglednice iz 1. obdobja), kasneje, ko je pisal iz tujine, tudi M za gospod. Tudi Avgustovi ženi Pavli na dopisnici je dodal »gospa«. Devetnajstletnega brata Voranca je na dopisnici iz Celovca v Ljubljano (1912) nagovoril »Cenjeni gospod Kuhar Lovro(,) dijak«, kar kaže na izrazito spoštljivo nagovarjanje dve leti starejšega brata. Glede na to, da je največ prostora namenil pisanju o šoli, je mogoče s takim načinom hotel poudariti pomembnost Vorančevega bivanja v Ljubljani.

 

Na razglednicah za Jesenice je k bratovem imenu zapisal v naslednji vrsti naslova še njegov družbeni status: uradnik K. I. D. (Kranjske industrijske družbe), na prvi razglednici pa še krajšavo elektroteh. –  krajšave pri pisanju naslovov sicer niso običajne. 

 

V naslednji vrsti naslova je zapisal besedo jeklarna, večina razglednic je namreč potovala v tovarno, kjer je bil brat Avgust zaposlen; ali na Jesenicah ali na Ravnah na Koroškem. Zapisu besede jeklarna ni posvečal posebne jezikovne niti pravopisne pozornosti, saj jo je zapisal v različnih variantah; z veliko in malo začetnico (jeklarna/Jeklarna), v ednini ali množini (jeklarna/jeklarne), v imenovalniku ali mestniku (jeklarna/v jeklarni).

 

Tudi pri zapisu kraja je nekaj posebnosti oz. variantnosti: najdemo zapis Jesenice na Gorenjskem (pri čemer se je posebej potrudil z lepo in čitljivo pisavo, ki za Kuharja ni tipična), na drugih dveh poleg istega kraja doda Dravska 6. Razglednici, ki potujeta v Ljubljano, nosita naslov: nebotičnik/III, Ljubljana, druga pa Paviljon G – Kranjska I. D., velesejem Ljubljana. 

 

Ostale razglednice so potovale v Guštanj (od prve omembe 1248 do leta 1952) oz. današnje Ravne na Koroškem (od leta 1952). Na razglednici leta 1954 se je Kuharju še zapisalo ime Guštanj, kar je čisto razumljivo. Kuhar je bil zagotovo bolj vajen prvotnega imena Guštanj, saj je bil ob zamenjavi imena že enajst let v tujini. Tudi za kraj Ravne na Koroškem je imel Kuhar svoje variante zapisa, npr. Ravne na Kor., Ravne na K., RAVNE na KOR.

 

Kadar je pisal iz tujine, je zapisal še Slovenija (vedno s črko j) in Yugoslavia (angleški zapis). Pri slednjem se mu je dvakrat zapisalo Yougoslavia, dvakrat pa zasledimo zapis Yugo-Slavia (1947 in 1954). 

 

 

Čeprav gre za stereotipne pozdrave, je vsakokratna Kuharjeva izbira drugačna. Trikrat je pozdrav končal le z zapisom imena, petkrat je imenu dodal svojilni zaimek Tvoj oz Vajin (Lojz); v enem primeru (edino voščilo bratu Lovrencu) je zaključil z brat (Lojz) in v drugem Tvoj brat (Lojz).

 

Pri ostalih pozdravih so ključni trije koreni besed; prvi je -zdrav-. Prisoten je desetkrat, in sicer: Pozdravljam …, Pozdravljam oba …, Vaju pozdravljam … in Vse lepo pozdravljam. V treh primerih se ob korenu -zdrav- pojavi še koren -src- znotraj pridevnika prisrčen.

 

 

Pozdravi pa so: Prisrčne pozdrave …, Prisrčno pozdravljam … in Prisrčno pozdravljam oba …To varianto pozdrava je stopnjeval v pozdrav »Tvoj Te ljubeči brat (Lojz), na najstarejši dopisnici iz leta 1912 pa je zapisal bratu Lovrencu: »Ostanem Tvoj ljubljeni brat«.

 

Tretjo skupino pozdravov tvorijo besede s korenom -ljub-, ko je zapisal: Prisrčno Te poljublja … in Prisrčno poljublja oba …Tak pozdrav je izbral tudi, ko je končal dopisnico bratovi (Ivanovi) ženi Alojziji: Prisrčno poljublja stric …  Z besedo stric je poudaril svoje sorodstveno razmerje do bratovih otrok. To, da je bil stric, je jemal resno, kar sklepamo iz različnih pisanj, v katerih omenja svoje pošiljke iz tujine tudi za otroke.

 

Vse pozdrave je Kuhar zaključil s svojim imenom in ob njem sedemkrat zapisal svojilni zaimek Tvoj in trikrat svojilni zaimek Vajin. Svojilne zaimke je vedno zapisal z veliko začetnico, enako tudi osebne, npr. Ti, Tebi, ko je nagovarjal oba brata. Ddr. Alojzij Kuhar se ni vedno podpisal enako, ampak je uporabil več variant:

 

 

V vsem obravnavanem rokopisju sledimo na koncu besedila za pozdravom še podpisu. Ta je (razen v enem primeru, ko je prečrtal krajšavo priimka) Kuharjevo ime. V župnijski knjigi je ob njegovem rojstvu takratni župnik zapisal ime Alois. V našem gradivu pa se menjavajo različice tega imena: Alojzij (pri čemer se je že zelo zgodaj odločil za poseben zapis črke z), Lojzij, mogoče tudi Lojz idr. oblike, pri katerih so posamezne črke že neprepoznavne, tudi izpuščene. Na prvih razglednicah do odhoda iz domovine sledimo zelo nečitljivim podpisom, v katerih se ime oz. črke niti ne prepoznajo. Podpis je stvar posameznika; preprosto po svoje oblikujemo svoj lastnoročni podpis, preko katerega je prepoznavna naša identiteta. Tako kot je ddr. Alojzij Kuhar doživljal različna obdobja svojega življenja, je oblikoval tudi svoj podpis.