Fran Serafin je po očetu podedoval tudi pesniško žilico. Pesmi je začel pisati že v svojem gimnazijskem obdobju, a jih je večina ostala v rokopisu. Tako zbirka 17 ljubezenskih pesmi z naslovom »Knjiga ljubezni«, ki jih je posvetil svoji mladostni izbranki, prav tako zbir 75 poem z naslovom »Pivške pesmi«. Enaka usoda je doletela njegov ep o slovanski junakinji Maruli.
Med bralce je zašlo le majhno število njegovih stihov. Nekaj jih je objavil Josip Stritar v svoji dunajski literarni reviji »Zvon«, nekaj tržaški časnik »Primorec«, nekaj pesmi pa najdemo uglasbenih v Serafinovih pesmaricah. Morda jih je bilo objavljenih tudi več, a jih je težko najti, saj je kot avtor uporabljal psevdonime. Pod dvema pesmima v »Zvonu« se je n. pr. podpisal kot »Prostin«. Tista, naslovljena z »Emi«, zbuja zanimanje. V njej se namreč pred odhodom v Prago ljubeče poslavlja od neke Eme, medtem ko so njegovi biografi prepričani, da ga je tedaj mučila zaljubljenost v neko Marijo iz Postojne, ki mu ljubezni ni vračala. Je pa ena zbirka njegovih pesnitev izšla tudi samostojno. Izdana je bila v Trstu leta 1871 s preprostim naslovom »Pesmi«.
Fran Serafin se je rodil v družini svojih starih staršev v Senožečah. Mati Josipina je bila hči krajevnega pivovarja in oskrbnika senožeških posestev knežje družine Porcia Antona Dejaka. Dejakov v vasi ni več, še vedno pa na pokopališču stoji njihova družinska grobnica. V njej je bil prvi pokopan leta 1887 umrli materin brat in Serafinov stric Anton Dejak mlajši. Neutolažljiva soproga Ana mu je dala v slovo na spomenik vklesati naslednje verze:
Ah, solza potoki žgoči,
Na tvoj tihi grob teko.
Ah, iz prs mi vzdihi vroči,
Do neba po tebi vro.
Eno le srce sva bila
Jn to smrt je razdvojila.
A spet bova se združila,
Kjer ločitve več ne bo.
Redko in ganljivo, a hkrati zelo pesniško. Tudi zaradi akrostiha, ki izpisuje ženino ime. Vrstice je verjetno sestavil nekdo, ki mu je bilo pisanje pesmi blizu. Gotovo je to bil pokojnikov nečak Fran Serafin Vilhar Kalski, ki je v času njegove smrti služboval v Splitu, s sorodniki pa je ohranjal redne stike. O njegovi navezanosti na domače kraje priča tudi način njegovega podpisovanja. Uradnemu imenu je vedno dodajal pridevek »Kalski«.
Viri:
Muka kao nepresušno nadahnuče kulture, Pasijonska baština Like, poglavje: Križnar dr. Franc: Fran(jo) Serafin Vilhar Kalski (1852-1928) između rodne Slovenije i plodnog stvaralaštva u Hrvatskoj_…, Zbornik radova, Gospić 2018, str. 422-446.
Tornič Milharčič Brigita: Pripoved o življenju in delu Miroslava Vilharja, Morfemplus d.o.o. 2018.
Več avtorjev, Miroslav Vilhar in njegov čas, Zbornik, ur. Dragica Jaksetič, Pivka 2019.