Najstarejšo omembo skodle zasledimo v opisu jezera v Veliki gori, ki ga je leta 1689 objavil polihistor Janez Vajkard Valvasor v Slavi vojvodine Kranjske. Ob jezeru naj bi ležali veliki kupi skodel (schindeln) ali deščic iz tisovine ali macesnovine, vse poraščene z mahom. Ribničani so mu pripovedovali, da bodo ljudje to jezero našli takrat, ko bo zgnila streha ribniške cerkve in da bodo s temi skodlami streho na novo prekrili (Valvasor, 2009, str. 233). Na Slovenskem so bile v času Valvasorja s skodlami krite predvsem grajske in sakralne stavbe ter domačije premožnih kmetov. Zgodba pripoveduje, da je bila ribniška cerkev krita s skodlami, Valvasorjevi bakrorezi pa prikazujejo, da najbrž tudi grad Ribnica. Gotovo tudi Grad Breg in Ortnek saj je bila strešna opeka na Dolenjskem v 15. in 16. stoletju še zelo redka in draga (Sapač, 2018, str. 442–443).
Opečna kritina je na kmečkih hišah in pomembnejših gospodarskih stavbah v uporabi šele stoletje kasneje, po letu 1800. V Franciscejskem katastru iz leta 1824 razberemo, da je bilo v Ribnici 85 zidanih in 64 lesenih stanovanjskih hiš. S skodlami, kamnom ali opeko so bile krite enonadstropne hiše premožnih posestnikov, lesene hiše pa so bile krite s slamo ali skodlami (Šifrer, 1988, 3). To kaže, da je bil tip kritine odvisen od premoženjskega stanja domačij. Ker ni bilo dovolj gradbenega lesa, so ga domačini kupovali v sosednjih okrajih (Šifrer, 1988, str. 3). O pomanjkanju in krčenju gozdov poročajo že uradniki gospostva Ortnek, ki so leta 1792 ugotovili, da so podložniški gozdovi opustošeni. Za klavrno stanje gozdov so obtožili izdelovalce skodel, rešet, škatel ter trgovce z lesom. Po pritožbi je okrožni urad zagrozil z ostrejšimi kaznimi, v primeru, da bi kmet brez najave še sekal les za stavbni les, drva ali za skodle (Čeč, 2004, 21). Izdelovanje skodel v Ribniški dolini se omenja že v poročilu iz leta 1740, ki ga je zapisal upravitelj Auerspergove grofije Kočevje Volf Ferdinand Polc, ki pravi, da Ribničani oskrbujejo celotno Kranjsko s soljo, lončeno in leseno posodo, siti, rešeti, krožniki in skodlami (Golec, 2004, str. 238). Poročila kažejo, da so Ribničani izdelovali in prodajali skodle, vendar niso znani podatki za kolikšno količino je šlo. Z gotovostjo pa lahko trdimo, da so bile stavbe v Ribniški dolini do začetka 19. stoletja v večini krite s skodlami ali slamo.
