Za god so jedli »svečano«, »praznično« ali »posebno« kosilo. Tudi revnejši meščani so si na ta dan privoščili boljše, »mesno« kosilo. Zlasti njihovi otroci so se veselili prazničnega zajtrka. »Smo se veselili: jutri imam god in bom dobil pečena jajčka!’« To je bilo »strašno imenitno«, saj so mnoge revnejše družine redile kokoši in prodajale jajca ostalim meščanom, kar jim je predstavljalo tudi dodaten vir zaslužka. »Mi je mama naložila jajca v košaro in me poslala dol (na Glavni trg, op. a.) prodajat. Za kar sem stržila, sem kupila petrolej, sol, šibice, kvas. In to je moglo bit za cel teden.«
Praznovanje se je začelo s skupnim zajtrkom. To je bilo pomembno predvsem v tistih družinah, kjer ponavadi niso skupaj zajtrkovali. Kosilo je bilo navadno nedeljsko: goveja juha, krompir, meso in solata. Poleg mesa iz goveje iz juhe so ta dan jedli tudi svinjsko pečenko, perutnino, bogatejši meščani so pripravljali »dunajske« zrezke. »Pri nas je bil v navadi za Božič in god pečen puran. Sicer smo imeli tudi mesarijo, poleg gostilne, zato ni mesa nikoli primanjkovalo.« Zelo pogosto praznično kosilo so bili sirovi štruklji. Štruklje so bogatejši meščani jedli tudi ob postnih dnevih, revnejši pa so jih jedli le ob prazničnih dneh, kar opisuje tudi Trdina: »Štrukli zmatrajo se za naj boljo jed, o godeh… zl. za likofe morajo priti na mizo.« »Mi otroci smo morali spomniti mamo, da mamo god, pa je rekla: ‘Še dobr, da si povedala, da bom štruklje skuhala’.«
Od peciv je imela potica najpomembnejšo in najpogostejšo vlogo v praznični prehrani. Spekla jo je gospodinja (ali kuharica) dan pred praznikom. Kjer so praznovali predvsem v družinskem krogu, je spekla le eno potico, v številčnejših družinah pa tudi dve ali tri. Pogoste so bile zlasti orehove in rozinove potice, v bogatejših družinah so pekli tudi rožičkove, sirove ali orehove z medom. Potico je gospodinja navadno postregla po kosilu. Tam, kjer so godovniku prišli voščit že na predvečer godu, je ta »ramplačem« ponudil potico in vino. Poleg potice, ali pogosteje namesto nje, je bil v praznični prehrani jabolčni zavitek, oziroma »štrudelj«.
Torta, kot dodatek prazničnega kosila, je predstavljala simbol naprednosti in svetovljanstva. V tem obdobju so poznali torte za godove le v mestih, v premožnejših meščanskih družinah ter v družinah intelektualcev. Torte so v glavnem pekle gospodinje ali kuharice doma. »Naša mamica ni kuhala, ker je hodila v službo in smo imeli služkinjo, ampak torto je pa vedno rada delala.« Redki so naročili torte pri slaščičarju Kastelicu ali pri nunah. »Torte nismo pekli, včasih so jih spekle nune notrdamke, samo ko je mel oče god. Spekle pa so tud torte, ko so se poročile polsestre. So znale nardit lepe in dobre torte, tudi v obliki knjige.« Torte so bile najpogosteje okrogle oblike, po okusu pa so bile najpogosteje čokoladne, pa tudi kakavove in kavine. »Mama je zmeraj spekla kavino torto. Biskvit je narezala na kocke, v posodi je zmešala maslo, rumenjake in sladkor, da je nastala krema. Potem je dodala filtrirano kavo, kar je dalo torti blag kavin okus in svetlo rjavo barvo, biskvit je polobla v obliki torte, na okroglo, in premazala s kremo.« Torta je bila navadno premazana z glazuro iz sladkorja in vode, imenovano fondant, okrašena pa je bila s sladkim beljakom. Poleg tega pa so za praznike pekli tudi krofe in flancate. »Pri nas ni blo nič posebnega za godove, samo mama je krofe spekla, tega smo se pa veselil, tako smo vedli, da je praznik.«