Bogastvo etnološke dediščine širšega ormoškega območja lahko spoznavamo v stalni postavitvi etnološke zbirke v velikonedeljskem gradu ter doživljamo v ohranjenih šegah, običajih, tradicionalnih obrteh in ljudski umetnosti na omenjenem območju.
Nastanek etnološke zbirke sega v osemdeseta leta prejšnjega stoletja, ko je med Velikonedeljčani, pod vodstvom etnologinje in umetnostne zgodovinarke dr. Štefke Cobelj, potekalo organizirano zbiranje predmetov in gradiva za omenjeno zbirko. Ob pogledu na izginjajočo dediščino se je namreč med domačini prebudila želja po njeni ohranitvi. Tako so množično prinašali predmete v velikonedeljski grad, da bi jih ohranili pred uničenjem ali preprečili njihovo odtujevanje. Zbirko z osemsto eksponati je Pokrajinski muzej Ptuj prvič postavil na ogled leta 1986, ob proslavi 750. obletnice kraja Velika Nedelja. V letih 1992 in 2007 je bila zbirka preurejena in posodobljena. Razstavljeni eksponati pričajo o življenju, delu in bivalni kulturi prebivalcev na območju Velike Nedelje ter o njeni širši okolici od prve polovice 20. stoletja naprej.
Zbirka, ki se nahaja v prvem nadstropju gradu, je razdeljena na več tematskih sklopov: obsega sedem prostorov, v katerih je razstavljenih več kot tisoč eksponatov, ki prikazujejo etnološko dediščino, značilnosti kmečkega doma, bivalne kulture ter vsakdanje in praznično življenje tukajšnjega podeželskega prebivalstva v preteklosti. Številnim predmetom iz domačih materialov, lesa, gline, železa, slame, šibja, papirja in tekstila, ki so bili izdelani izpod spretnih moških rok in rok gospodinj, je skupna estetska oblikovanost in okrašenost po okusu kmečkih ljudi.
Razstavljeni predmeti in orodja so služili moškim pri kmečkem delu, gospodinjam pri pripravi hrane v črnih kuhinjah ter pri drugih domačih opravilih. Omeniti velja tudi razne pripomočke, ki so jih uporabljali pri hišni obrti in rokodelstvu. Pozornost pritegnejo tudi različni kosi notranje opreme (skrinje, ure, posoda, likalniki, šivalni stroj …), zbirko pa dopolnjujejo stare slike in fotografije.
Nostalgijo po starih časih nam vzbuja improvizirana črna kuhinja z razstavljenimi predmeti, ki so jih v preteklosti uporabljali za pripravo in shranjevanje hrane. Lončarski izdelki, kot so veliki lončeni lonci za kuhanje hrane – »repjaki«, posoda za žganje – »mačak, mačok«, vrči za kisanje mleka – »dükli«, sklede ter pekači, so pogosto okrašeni s posameznimi ornamenti in pričajo o bogati dediščini lončarstva na tem območju. Tudi medeninaste trinožne kozice različnih velikosti, loparji za kruh, bürkle, skledniki s posodo, možnar, ročni kavni mlinček ipd. dopolnjujejo kuhinjsko opremo. Zanimiva sta redko ohranjena najstarejša svetilka v obliki stojala s smolnato trsko – »čelesnik« in stojalo za kruh – »krüšjak«.
Osrednji bivalni prostor vsake kmečke hiše je bila velika soba – »hiša, hiža«, ki nam priča o okusu, modi in opremljenosti domov v preteklosti. Predstavljena je stanovanjska oprema z veliko mizo in s klopjo, nad katerima je »bogecov kot oz. kotek«. Prostor dopolnjujejo krušna peč, zibka, okrasne stenske vezenine z različnimi motivi in najrazličnejši pripomočki za vsakdanjo rabo (kolovrat, likalniki, korobač, hlapec, zajec …). V zbirki hranimo lepe kose notranje opreme, kot so postelja, predalnik, klopi, kinderpet – »petlek«, skrinje in omara, kamor so skrbno zložili različne tekstilne izdelke ter oblačila. Te so sprva šivale ženske ročno, kasneje pa tudi s pomočjo šivalnih strojev na nožni pogon. Razstavljen je več kot stoletje star šivalni stroj znamke The Howe. Prebivalci kmečkega in mestnega okolja so se razlikovali tudi po obleki. Predstavljena je obleka vaškega, pretežno kmečkega, v okolici mesta Ormoža živečega prebivalstva. Oblačilno dediščino ponazarjata tudi tradicionalna ženska in bela moška noša.
Predmete, ki so jih uporabljali v okviru gospodarskih in hišnih opravil, so najpogosteje izdelali domači rokodelski mojstri in so del dediščine tradicionalnih obrti pletarstva, lončarstva, kovaštva. Zanimive so košare različnih oblik in velikosti, izdelane iz slame, šibja in ličja. Tudi ženske so se izkazale kot spretne rokodelke, saj so se predvsem v zimskem času pred božičem, okrog velike noči ali v pustnem času ukvarjale s »cvečarstvom«, to je izdelovanjem rož in aranžmajev iz krep papirja. Pozornost pritegnejo ohranjene »žrmlje« oz. ročni mlin, stopa za luščenje prosa in lesena korita različnih velikosti, ki so bila vsestransko uporabna. Velika korita – »ničke« so uporabljali ob kolinah za shranjevanje mesa, za žito, tudi namesto zibke za dojenčka in v zimskem času za sankanje, v manjši koritih – »krničkah« pa so gospodinje umesile testo za peko kruha. Različna orodja in pripomočki, značilni za posamezna kmečka dela od košnje, žetve, mlatve do spravila pridelkov (npr. za mlatenje in čiščenje žita, cepci, kose, grablje, vile – »rasohe«, rešeta ipd.), predstavljajo celoleten cikel kmečkih opravil od zgodnje pomladi do zime.
Posebno mesto v zbirki je namenjeno predstavitvi vinogradništva kot vodilne kmetijske dejavnosti tukajšnjega podeželskega prebivalstva. Današnjim vinogradniškim kletem so bile v preteklosti pravo nasprotje skromne lesene vinogradniške kleti »klečaje«., ki na območju ormoških goric žal izginjajo, ohranjene so le še posamezne.
Na podeželju so za prevoz drv, trave, sena, listja, pridelkov … uporabljali »lojtrne« vozove na volovsko, kravjo ali konjsko vprego in manjše lesene ročne vozičke. Za posebne priložnosti, npr. za vožnjo k maši, na sejem, v mesto, pa so premožnejši kmetje uporabljali kočijo, imenovano zapravljivček ali »paroč«. V zimskem času so prevažali gnoj iz hleva ali listje z velikimi sanmi na volovsko ali konjsko vprego.
V zbirki so predstavljene tudi tradicionalne pustne maske ormoškega območja. Ormoško pustno izročilo je še ohranjeno in živi v ohranjenih pustnih likih v podobi pobiralca, mrse, ruse, kokota, piceka, medveda in ciganke.