1. avgusta 1954 so začeli z deli za izgradnjo vodovoda za Občino Črnomelj.
Sprejeta je bila odločitev, da se kot vir za zajetje uporabi reko Dobličico. Nad izvirom so skopali jašek v globino 21 m in obok tega zabetonirali. Nato so naredili vrtino v globino nadajnih 33 m in vanjo namestili eksploziv, s katerim bi odprl vodno žilo. Po eksploziji sta projektant in geolog vstopila v jašek z namenom preveriti ali vanj teče voda. Ker je bil na dnu jaška še vedno prisoten monoksid sta izgubila zavest, kar je zanju bilo usodno. Stekla je reševalna akcija, ki pa je zahtevala še tri smrtne žrtve, skupaj torej pet. Žal je bil pritok vode v jašek nezadosten in načrte za izgradnjo vodovoda so morali spremeniti.
Maja 1956 so začeli z izgradnjo črpališča tik ob izviru reke Dobličice.
110 m višje od zajetja so zgradili rezervoar kapacitete 500 m3. Ta je služil tudi za prečiščevanje vode, vodohran pa je imel kapaciteto samo 120 m3, kar se je pozneje pokazalo kot velika pomanjkljivost.
Od zajetja do rezervoarja je bil položen tlačni cevovod cevi profila 250 mm v dolžini 445 m. V črpališču so namestili dve črpalki s kapaciteto 21,5 litra načrpane vode na sekundo. Ne vedo, da je azbest rakotovren, so v letih 1956 in 1957 so položili 6.759 m azbestno-cementnih cevi različnih profilov (200, 175, 150, 100 in 80 mm).
Gradnja vodovoda je bila predvidena v treh fazah.
Prva ali nižinska faza naj bi obsegala izgradnjo vodovoda iz Doblič, preko Jerneje vasi in Kanižarice do Črnomlja ter nato z vejama Podzemelj–Gradac in Griblje–Krasinec. Druga ali srednja faza naj bi obsegala skupine naselij na razdalji med kraji Tanča Gora–Vinica, Tribuče–Adlešiči ter Preloka–Marindol. Tretja ali višinska faza naj bi zajemala območje naselij na pobočju zahodno od Črnomlja.1
V letu 1955 so za izgradnjo vodovoda porabili 52 in v letu 1956 40 milijonov dinarjev. Od tega so iz fonda pomoči dobili 75 milijonov, 15 milijonov dinarjev si je OLO Črnomelj izposodil od Jugoslovanske narodne armade. Ta je imela v predelu Črnomlja, imenovanem Majer, vojašnico. Dogovor je bil, da JNA posodi dogovorjeni znesek in si na ta način zagotovi uporabo vode za obdobje 15 let. Poleg omenjenih virov so občani s prostovoljnim delom in s prostovoljnimi prispevki prispevali dodatna 2 milijona dinarjev.1
Ob odprtju vodovoda l. 1958 so zgradili samo del 1. faze, in sicer vzhodni del nižinskega vodovoda. S tem so zagotovili vodo iz vodovoda za mesto Črnomelj z okoliškimi naselji, prav tako za Kanižarico in tovarno Belsad. Do konca leta 1960 je bil zgrajen vodovod od rezervoarja na Griču do vasi Dobliče.
Gradnja vodovoda se je nadaljevala tudi v smeri Dragatuša. Leta 1963 so zgradili cevovod od rezervoarja na Griču do Dragatuša. Nato je bil leta 1969 položen vodovod v vaseh Breznik in Obrh ter leta 1972 v vasi Golek. 1970. leta so nadaljevali gradnjo vodovoda iz smeri Črnomlja proti Čudnemu selu, kjer so v okolici vasi zgradili vodohran kapacitete 120 m3. Leta 1971 je bil zgrajen vodovod s hidropostajo za vas Desinec.
V letih 1975 in 1976 so zgradili nov vodohran z akumulacijo 500 m3 prostornine za potrebe načrpane vode. Za izboljšanje oskrbe z vodo mesta Črnomelj so od rezervoarja na Griču preko Doblič, Jelševnika, mimo Svibnika do obstoječega rezervoarja nad železniško postajo v Črnomlju položili nov cevovod.
Leta 1976 so vodovod dobili prebivalci Tuševega Dola in Talčjega Vrha. Istega leta je bil zgrajen vodovod do vasi Vranoviči. V vasi Pavičiči se je vodovod odcepil v smeri vasi Cerkvišče in vaščani so istega leta dobili vodovod. Ta linija vodovoda se je 1983 podaljšala do Gribelj.
1979 so nadaljevali s širjenjem vodovoda proti Tanči Gori. Zgradili so hidropostajo in položili cevovod. Prav tako so iz Dragatuša potegnili vodovod do vasi Podlog. Iz te veje gre en krak v smeri Pustega Gradca ter naprej proti Velikemu Nerajcu. Drugi krak gre iz Podloga proti vasi Brdarci in se na poti odcepi proti vasi Šipek. Vodovod so nato potegnili proti Veliki Lahinji in do Butoraja, ki je vodovod dobil 1987.
[1] SI_ZAL_ČRN/0067, T. E. 35, 0464-788/57. Razdelitev sredstev za vodovod v letu 1957 – sestanek.