Rodnemu Novemu mestu je Ilka Vašte posvetila kar tri romane, in sicer Upor, Gričarji in Izobčenec. Najprej je leta 1950 izšel roman Upor, v katerem je posegla v čas Napoleonovih Ilirskih provinc. V delu, temelječem na zgodovinskih dejstvih, je opisala upor proti francoski oblasti, ki se je zgodil leta 1809 v Novem mestu. Glavna junakinja romana, lepa, izobražena in energična Izabela Langer z gradu Pogance, je prav tako zgodovinsko izpričana oseba. Podatke o njej je Vaštetova dobila v družinski kroniki, v romanu pa je kot glavna junakinja glasnica pisateljičinih idej.
Leta 1956 je izdala roman Gričarji, katerega osrednje prizorišče je prav tako Novo mesto. Časovno je tokrat posegla v šestnajsto in sedemnajsto stoletje, v čas reformacije in protireformacije. Delo je zasnovano kot družinska kronika rodbine Gričarjev, od njenega nastanka, vzpona iz kmečkega okolja v ugledni meščanski sloj in propada družine. Tudi v tem primeru se je pisateljica najprej lotila raziskovanja dobe in Novega mesta v omenjenem obdobju, o čemer pričajo številni zapiski, raziskave in študije, ki so se ohranili v avtoričini literarni zapuščini.
Na pobudo Novomeščanov je Vaštetova napisala roman o Janezu Trdini, slovenskem pisatelju in zgodovinarju, ki je v Novem mestu preživel več kot polovico življenja. Poleg Trdinovega življenja je v delu opisala Novo mesto v letih od 1867 do Trdinove smrti leta 1905. V romanu, ki ga je naslovila Izobčenec in je izšel leta 1960, pisatelja ne idealizira. Za delo je preučila Trdinove zapiske, beležke in korespondenco njegovih prijateljev in znancev ter drugo arhivsko gradivo, tako da ima roman tudi dokumentarno podlago. V zgodbo je, podobno kot v romanu Upor, vpletla like svojih sorodnikov. Pomembno mesto pripada zlasti prababici, gostilničarki Mariji Kralj, pri kateri je imel Trdina deset let brezplačno hrano in stanovanje.
Marsikaj o Novem mestu iz časa Ilkinega otroštva in njenih prednikov pa zvemo tudi iz njene avtobiografije, ki jo je naslovila Podobe iz mojega življenja.
