Irma in Wilhelm Wurmbrand-Stuppach sta ormoški grad dobila za poročno darilo in se vanj takoj po poroki tudi vselila. Nad grajski vhod sta dala vzidati grb družine Wurmbrand-Stuppach.
H gradu je spadala grajska pristava, ki je bila takrat povezana z grajskim stolpom, ter grajski park – začel se je takoj za gradom in je segal do sedanje Vinarske ulice na vzhodu ter Ljutomerske ulice na severu. V parku z velikim zelenjavnim vrtom in sadovnjakom je stala grajska vrtnarija z rastlinjakom. Tu je živel grajski vrtnar, ki je nadzoroval delo in bdel nad rastjo povrtnin in sadnega drevja. V obdobju 1908–1945 je vodil vrtnarsko knjigo, iz katere je moč razbrati, kakšno je bilo vreme na posamezni dan, katero sadje in zelenjavo so sadili, kdaj so pobirali plodove, koliko zelenjave in sadja so pridelali, koliko pridelka je pripadlo grajski kuhinji in koliko so ga prodali … Knjiga se danes nahaja v Zgodovinskem arhivu na Ptuju.
Grajski park je bil poln zanimivih in redkih drevesnih vrst, ki so jih skozi leta zasadili različni grajski lastniki. Park sta dala obnoviti in prenoviti tudi zakonca Wurmbrand, verjetno okoli leta 1910. Pri načrtovanju prenove parka je najverjetneje sodeloval znan švedski krajinski arhitekt Karl Gustav Svensson. Ena od zanimivih dreves iz tega obdobja je drevo tulipanovec, ki ga lahko najdemo v vseh parkih, pri snovanju katerih je sodeloval Svensson. Čeprav je park še danes eden izmed lepših in lepo ohranjenih grajskih parkov, pa je bil po 2. svetovni vojni precej uničen, veliko starih in velikih metasekvoj ter drugih drevesnih vrst pa je bilo podrtih.
Od vzhodnega konca parka naprej in vse do današnje Tovarne sladkorja Ormož so se raztezale njive in pašniki. Posestvo se je tam zaključilo z gozdom, v katerem so gojili divjad za lov. Še danes se ta predel Ormoža imenuje Zverinjak. Blizu graščine je stal še velik marof (pristava), v katerem so v enem delu živeli grajski delavci, v drugem pa so gojili živino (zgradba stoji še danes, in sicer na Ljutomerski ulici).
K ormoški gospoščini je spadalo tudi veliko posestvo v izmeri nekaj več kot 500 hektarjev. Obsegalo je pašnike, njive, vinograde in gozdove na parcelah v Ormožu, Ivanjkovcih, Ljutomeru, Vuzmetincih, Cerovcu, Frankovcih, Šalovcih, Veličanah, Obrežu ter na Lešnici, Hardeku, Kogu, v Grabah, Libanji in Gomilah. Po letu 1920, ko se je začela agrarna reforma, se je del grofičinega veleposestva v zameno za odškodnino razdelil med agrarne interesente (48 hektarjev). V letih 1940–1941 je Irma prodala še okoli 100 hektarjev zemlje. Preostalih 396 hektarjev posesti ji je leta 1945 brez odškodnine odvzela agrarna reforma Federativne ljudske republike Jugoslavije. Grofičini družini je tako ostalo le 5 hektarjev zemlje na starem marofu blizu Središča ob Dravi (Kronika mesta Ormož, str. 19; SI_ZAP/0008 Mestna občina Ormož 1715–1947, AŠ 16, ov. 71–2, 71-3).