Klinčev (Budlčev) mlin v Škofji vasi
Budlčev mlin se omenja že leta 1824.[1] Stal je na desnem bregu reke Hudinje pod hribom Strmel. Čeprav je kasneje prešel v last družine Klinc, se znaj še vedno uporablja ime Budlčev mlin, ki ga je dobil po prvotnih lastnikih. Verjetno že v 19. stoletju so lastniki poleg mlina zgradili še žago za razrez hlodovine v deske (plohe) in za obžagovanje hlodov za ostrešja. Za pogon mlina in žage sta služili dve leseni mlinski kolesi, ki ju je poganjala voda iz Hudinje. V ta namen so lastniki na Hudinji zgradili jez (Budlčev jez), od katerega je bila do mlina in žage speljana posebna struga (mlinščica).
V obdobju med obema vojnama je mlin imel skozi leto na zalogi preko 9.000 kg pšenice, 800 kg rži in 600 kg koruze, žaga pa preko 70 kubičnih metrov rezanega lesa.[2] Pred drugo svetovno vojno je lastnik mlina in žage postala družina Klinc. Ko je junija 1954 narasla Hudinja obe vodni kolesi odnesla, so lastniki za pogon mlina in žage vgradili dve vodni turbini in generator za pridobivanje elektrike, prejšnji mlin pa so nadomestili z valjčnim mlinom.[3] Zaradi konkurence industrijskih mlinov so mletje žita leta 1965 opustili, žaga pa je obratovala še 20 let, vendar samo še za domače potrebe.
Premšakov mlin v Škofji vasi
Premšakov mlin je stal na levem bregu Hudinje blizu mostu v Škofji vasi. Leto njegove ustanovitve ni znano, vsekakor pa je bil ustanovljen najkasneje v drugi polovici 19. stoletja. Leta 1896 ga je od Premšakov kupil Peter Majdič ml., lastnik parnega mlina na Spodnji Hudinji. Mlin je tedaj dobil ime Peter Majdič, umetni mlin v Škofji vasi pri Celju. Bil je neprimerno manjši od tistega na Spodnji Hudinji. Njegova vodna moč je znašala 20 konjskih sil, letno pa je lahko zmlel od 80 do 100 vagonov žita.[4] Leta 1926 je Majdič mletje žita v njem opustil, njegove zgradbe pa je uporabil za svoje takrat ustanovljeno tekstilno podjetje.
Samčev (Pušn) mlin v Arclinu
Na desnem bregu Hudinje v Arclinu je bil mlin, ki se je po lastnikih najprej imenoval Samčev mlin, ko pa se je k hiši priženil Franc Novak, so ga začeli imenovati tudi Novakov mlin, med krajani Arclina pa je bil poznan kot Pušn mlin.[5] Po navedbah gospe Anke Novak, ki živi na Novakovi domačiji, naj bi bil njihov mlin ustanovljen že pred prvo svetovno vojno, in sicer verjetno leta 1912. Mlin je imel eno samo veliko leseno kolo, ki ga je poganjala Hudinja. Voda je ob mlinu tekla po posebej za to narejeni strugi (mlinščici). Imel je štiri mlinske kamne, vanj pa so žito v mletje vozili kmetje iz Arclina in njegove bližnje pa tudi širše okolice. Mlinsko kolo so uporabljali tudi za pogon generatorja za pridobivanje električnega toka, s katerim je poleg Arclina oskrboval tudi hiše do cerkve v Vojniku. Električni tok je bil enosmerni in so ga lahko uporabljali samo za razsvetljavo. Poleg tega so v času mlačve žita mlinsko kolo uporabili tudi za pogon geplja, ki je poganjal mlatilnico. Tako kot ostalim mlinom ob Hudinji je v noči s 4. na 5. junij 1954 narasla Hudinja tudi Samčevemu mlinu povzročila pravo razdejanje. Podivjana voda je takrat odnesla mlinsko kolo in zalila celotni mlin, imela pa je takšno moč, da je premaknila celo mlinske kamne. Po poplavi so mlin obnovili in je obratoval še do naslednje večje poplave konec šestdesetih let. Ko je narasla voda znova poškodovala mlin in razdrla vodno strugo, so mlin opustili.
[1] Navedena letnica je navedena na tabli, ki stoji v Škofji vasi blizu kapele ob cesti Celje – Vojnik, in označuje Budlčev mlin kot kulturno dediščino.
[2] ZAC; KLO Škofja vas, Poročilo z masovnega sestanka KLO Škofja vas, ki se je vršil dne 14. 5. 1946.
[3] Ti podatki so navedeni na tabli, ki stoji v Škofji vasi blizu kapele ob cesti Celje – Vojnik.
[4] ARS, Zbornica TOI, tehnična enota 311/3, vprašalna pola podjetja Peter Majdič, Umetni mlin v Škofji vasi pri Celju iz leta 1919.
[5] Ustni vir. Podatke je piscu posredovala ga. Anka Novak iz Arclina.
