Enega najtežjih represivnih ukrepov, ki jih je “ljudska oblast” izvajala nad svojimi dejanskimi in domnevnimi nasprotniki v prvih povojnih letih, so predstavljale zaplembe premoženja. Naprej je bilo na vrsti premoženje oseb nemške narodnosti. Odlok Predsedstva AVNOJ-a z dne 21. 11. 1944 je določal, da se njihovo premoženje zapleni v korist države. Da bi to bilo mogoče izvesti, je bilo naprej potrebno te osebe evidentirati. Krajevni narodni odbor (KNO) Škofja vas je 5. in 8. novembra 1945 prejel okrožnici, s katerima mu je bilo naloženo, da mora izdelati seznam tistih oseb na svojem območju, »ki so se izdajali za Nemce, ali delali njim v korist«.[1] O tem, koga uvrstiti na ta seznam, so odborniki KNO Škofja vas razpravljali na seji 15. novembra 1945. Na seznamu, ki so ga izdelali, so se znašli:[2]
- iz Šmarjete: Alojz Čater, Anton Zupančič, Anton Majcen, Alfred Conradi, Leopold Čepl, ter Franc in Katarina Operčkal,
- iz Škofje vasi: Jožef Okorn, Marija Murgelj, Martin Jurša,
- iz Arclina: Avgust Randl in Valerija Marin.
Vsem tem je bilo nato na podlagi odloka AVNOJ-a zaplenjeno celotno njihovo premoženje. Odločbe o zaplembi je izdala Okrajna zaplembna komisija Celje-okolica. Tem zaplembam so sledile zaplembe premoženja tistih, ki so jih med vojno “likvidirali” partizani. Na območju KLO Škofja vas so, kot smo že navedli, bili od strani partizanov “likvidirani” Leopold Čepl iz Šmarjete ter Peter Murgelj in Maks Jurša iz Škofje vasi. Njim so premoženje zaplenili na podlagi člena 28 Zakona o zaplembi imovine in opravljanju zaplembe. Leta 1946 so na podlagi sodbe zoper Milo Cank zaplenili Cankovo trgovino v Škofji vasi. Žrtvi zaplemb premoženja sta postala tudi advokat, pisatelj in predvojni politik dr. Anton Novačan in njegova žena Josipina. Josipini so ga zaplenili že leta 1949, njenemu možu Antonu pa leta 1953.[3] Zaplembo njunega premoženja v Šmarjeti, kjer sta imela svojo vilo in vikend, so jima izrekli na podlagi Zakona o odvzemu državljanstva.
Ko je v začetku petdesetih let represija komunističnega režima nekoliko popustila, je to pri nekaterih tistih, ki so jim po vojni zaplenili premoženje, zbudilo upanje, da jim ga bo država vrnila. Na pristojne organe oblasti so vložili prošnje za vrnitev premoženja in skušali dokazati, da se jim je zgodila krivica. Med tistimi, ki so to storili, sta bili tudi Pavla Zupančič in Olga Čater iz Šmarjete, ki so jima leta 1945 ne le zaplenili premoženja, marveč tudi ubili njuna moža. Oblastni organ, ki je bil pristojen za reševanje tovrstnih prošenj, je ObLO Škofja vas glede Pavle Zupančič zaprosil za mnenje, »kako se je ona zadržala za časa okupacije, ter za njen sedanji odnos do ljudske oblasti«. ObLO je zato 12. avgusta 1953 sklical zbor volivcev v Šmarjeti, na katerem so o tem razpravljali tamkajšnji krajani.[4] Ti o zadržanju Pavle Zupančič med vojno niso imeli povedati nič slabega in so predlog, da se ji zaplenjeno premoženje vrne, podprli. Kot dodatni razlog za to so navedli dejstvo, da je bil njen mož dejansko samo lastnik mizarskih strojev, hiša in vse ostale nepremičnine pa so bile že pred njeno poroko z Antonom Zupančičem njene. Kljub temu pa je bila prošnja Pavle Zupančič zavrnjena in ji zaplenjenega premoženja niso vrnili. Olga Čater je zato, da bi dosegla vrnitev zaplenjenega premoženja, najela celo znano ljubljansko odvetnico dr. Ljubo Prenner.[5] Seveda tudi ona pri tem ni bila uspešna.
[1] ZAC, KLO Škofja vas, Zapisnik 8. seje KNO Škofja vas z dne 15. novembra 1945.
[2] Prav tam.
[3] ZAC, ObLO Celje, premoženjsko-pravne zadeve, spis B-607.
[4] ZAC, KLO Škofja vas, Zapisniki zborov volivcev, zapisnik zbora volivcev v Šmarjeti z dne 12. 8. 1953.
[5] Ustni vir. Pričevalec je njen sin g. Drago Čater.
