Tone (Anton) Jurjevčič se je rodil 16. februarja 1936 na vrhniškem Hribu. Zvok zvonov in orgel iz bližnje cerkve sv. Pavla je bil njegov prvi stik z glasbo. Osnov igranja orgel in klavirja ga je naučil priznani glasbenik Stane Habe. Po končani osnovni šoli na Vrhniki je nadaljeval šolanje v Ljubljani; poleg gimnazije je obiskoval tudi Glasbeno matico na kateri se je učil zborovodstva. Pri rosnih šestnajstih letih je že igral v zabavnem orkestru, pa v pihalnem, Salonskem in Plesnem orkestru. Leta 1956 je začel poučevati klavir v glasbeni šoli v domačem kraju, leta 1960 pa prevzel mesto učitelja glasbene vzgoje na osnovni šoli Ivana Cankarja Vrhnika.
V cerkvi sv. Pavla na Vrhniki je bil dolga leta organist in pritrkovalec, kot pianist pa je spremljal številne soliste. Tudi sam je bil pevec poleg tega tudi zborovodja in umetniški vodja več pevskih sestavov in zborov. Vodil je Zbor zveze borcev, MPZ LIKO, MPZ IUV, Kvartet Raskovec, Oktet Raskovec, MPZ Svoboda. Vso dobo svojega poučevanja na vrhniški osnovni šoli, 36 let, je vodil Mladinski pevski zbor. Biti član te ubrane skupine, ki je imela pevske vaje od ponedeljka do četrtka zgodaj zjutraj, pred poukom in nastopala na številnih šolskih in občinskih proslavah ter pevskih revijah po širši domovini, je bila v veselje in čast vsem nam, mladim pevcem. Vsi zbori, ki jih je vodil Jurjevčič, so prejeli pomembna priznanja na tekmovanjih.
Tone Jurjevčič je za svoje delovanje prejel: priznanje Osvobodilne fronte (1979), Petkovškovo priznanje za dolgoletno vlaganje v glasbeno kulturo mladih (1986), ZKO Slovenije mu je leta 1994 podelila Gallusovo listino, Občina Vrhnika pa Plaketo pisatelja Ivana Cankarja za leto 1998 in sicer za neizbrisen pečat, ki ga je s svojim delom na področju kulture in izobraževanja vtisnil Vrhniki.
Umrl je 19. septembra 2003. Bistvo njegovega dojemanja življenja, naravnanosti in načina delovanja so strnili sodelavci ob njegovem slovesu.
Se še spomnite tistega visokega učitelja; Tonetu Jurjevčiču v slovo
(odlomek)
Do upokojitve je poučeval vrhniške otroke, jih vodil v svet glasbe, jim skušal pričarati vso lepoto in bogastvo zvoka, dajal jim je vse tisto, kar je v glasbi videl in čutil sam. Glasbi je bil predan, ljubil jo je, v njej je našel modrost in mir. Ker je imel rad ljudi, je svojo ljubezen prenašal na druge, na učence, sodelavce, znance in prijatelje.
Tone, res si bil velik človek. Vedno sem v tebi videl učitelja z velikim srcem, človeka, ki je imel čas in voljo pomagati in svetovati, najbolj takrat, ko je bilo potrebno. S svojim humorjem si v zbornico prinašal toplino, vedrino in toleranco. Nič kolikokrat si z mirno in preudarno besedo sprostil napetost, usmeril tok misli na pravo pot, svetoval, poudarjal strpnost in optimizem.
Tvoje življenje je bilo tako tesno povezano s šolo, učenci, z nami, da težko razumemo, da se ne bomo več srečevali. Ostal boš le v našem spominu.
Bil si izjemen učitelj in vzgojitelj mnogim generacijam otrok na naši šoli. Svojim učencem si dal največ, kar lahko učitelj da: željo po znanju in spoštovanju slovenske besede, narodne in umetne pesmi.
(Naš časopis, št. 297, 6. oktober 2003, str. 34)
