Kakšna je bila oprema gradu, ko sta se leta 1908 vanj vselila mladoporočenca Wilhelm in Irma Wurmbrand-Stuppach, lahko le ugibamo. Z gotovostjo jima lahko pripišemo opremo, ki po slogu spada v njun čas, drugo pa sta verjetno pridobila od prejšnjih lastnikov ali podedovala od staršev.
Po propadu Avstro-Ogrske in nastanku Kraljevine SHS se je oprema slovenskih gradov zaradi vse težjega finančnega položaja njihov lastnikov (agrarna reforma, visoki davki, ekonomska kriza) pogosto znašla na razprodajah (mnogo umetniških zbirk in druge opreme je tako pristalo v narodnih zbirkah in pri različnih zasebnikih, nekaj jih je izginilo v tujino). V času med obema vojnama se je zelo zadolžila tudi lastnica ormoškega gradu, zaradi česar ji je grozila dražba grajske opreme. Leta 1933 si je grad ogledal dr. France Stelè, banski spomeniški referent, ki je v tem času bdel nad opremo slovenskih gradov. Med inventarjem je našel več kosov, ki bi jih v primeru odprodaje lahko odkupil kateri od slovenskih muzejev. Leta 1935 je bil sestavljen cenilni zapisnik, a do razprodaje opreme ni prišlo. Po drugi svetovni vojni je nova oblast grad nacionalizirala. Grajska oprema je sicer ostala Irmina last, a se je grofica iz gradu morala izseliti.
Leta 1946 so opremo (pohištvo, lestence, preproge, slike…) strpali v dve grajski sobi, kjer je bila verjetno še v solidnem stanju, v kasnejših letih pa so zaradi preslabega vzdrževanja nastale številne poškodbe, zaradi česar so bili mnogi kosi praktično uničeni. Zaradi zadolženosti je morala Irma svojo lastnino prodajati ali podarjati v zameno za usluge in pomoč, da je lahko pokrila stroške svojega bivanja v Ormožu. Nekaj opreme je bilo tudi ukradene – usoda, ki je žal doletela mnogo slovenskih gradov.
Po Irmini smrti (1970) je preostanek zapuščine podedovala Irmina hči Flora. Nova lastnica je nekaj opreme še prodala, avgusta 1987 pa je preostanek odpeljala v Nemčijo. Šest vrednejših predmetov (intarzirano igralno mizico, dva empirska lestenca in tri slike iz 17. stoletja) je takrat prenesla v hrambo Občine Ormož. Leta 1972 je Kasimir Sárközy Georgievits, Irmin posinovljenec iz drugega zakona, prenesel v hrambo, po svoji smrti pa v last Občine Ormož, tudi dve sliki z motivom Cejlona. Navedeni predmeti predstavljajo danes – skupaj s knjigo iz 17. stol., ledinsko karto Ormoža, dvema neoklasicističnima tapetama, bidermajersko portalno uro, dvajsetimi lovskimi trofejami in petimi pečmi – skromen preostanek nekdanje opreme, ki se še vedno nahaja v prostorih ormoškega gradu.
Leta 1954 je ptujski muzej od grofice odkupil celotno grajsko jedilniško garnituro (druga pol. 19. st. ), deset let kasneje pa še neoklasicistično pohištveno garnituro, sestavljeno iz obstenske mize z ogledalom (trumeau), kanapeja, počivalnika (chaise longue), dveh naslonjačev in štirih stolov (druga pol. 19. st.). Leta 1966 je Irma muzeju prodala še dve klasicistični skrinji (iz konca 18. oz. začetka 19. stoletja). Ti predmeti (sedemindvajset kosov) se tudi danes nahajajo na ptujskem gradu, nekaj izbranih pohištvenih kosov bogati tamkajšnjo zbirko fevdalne stanovanjske kulture.
Na podlagi pregledane dokumentacije muzeja, arhivskega in drugega gradiva, strokovne literature, fotografij ter pogovorov in obiskov zasebnikov, ki so opremo kupili (ali jim je bila ta podarjena) od nekdanjih lastnikov gradu, je dokumentiranih štiriindvajset ohranjenih predmetov, ki so tudi danes v zasebni lasti (trije kanapeji, dva neobaročna fotelja, steklena bidermajerska vitrina, predalnik, štiri slike, garnitura Wilhelmove in Irmine spalnice, pisalna miza, dva žepna robca, dve likovno opremljeni ogledali ter ogledalo, tri omare in steklen lestenec).
Vsa bivanjska oprema zadnje lastnice je bila celostno in z vsemi do danes znanimi podatki oz. ohranjeno dokumentacijo o njej predstavljena leta 2020 na razstavi in v razstavni publikaciji Ormoški grad – dom opremljen z okusom, ljubeznijo in s sanjami: oprema gradu v prvi polovici 20. stoletja (razstava je na ogled v ormoškem gradu). Ob tem velja poudariti, da je vsa ohranjena oprema zaradi svoje umetniške kvalitete, mojstrske izdelave ali visoke zgodovinsko-pričevalne vrednosti zelo dragocena.
