Šentjakobska cerkev je od srednjeveških časov do sedanje podobe doživela ogromno potresov in prenov.
Po ugotovtvah umetnostnih zgodovinarjev je nastala na mestu starejše, najverjetneje še romanske prednice. Kaplanija pri sv. Jakobu na Starem trgu se v doslej znanih virih prvič omenja leta 1383, cerkev pa je gotovo morala stati že prej. Gotska cerkev naj bi bila v 15. stoletju za približno tretjino krajša od sedanje in je imela zvonik ob zahodni fasadi.
Cerkev v 15. in 16. stoletju
Bosonogi avguštinci so izpred Špitalskih vrat pribežali v zavetje mestnega obzidja na Starem trgu vsaj do leta 1491. Prignal jih je strah pred turškimi vpadi. Svoj samostan s cerkvijo vred so namreč podrli, da neverniki v njem ne bi našli zatočišča. Avguštinci so se najprej lotili zidave samostana. Ob južni steni prezbiterija so postavili enonadstropno redovno hišo z dolgim prečnim traktom na jugu. Ta je na eni strani segal do višine starega cerkvenega zvonika, na drugi pa precej daleč proti sedanji Rožni ulici. Kmalu po letu 1508 je dal neki mestni veljak Michael Preimberger postaviti na sredi samostanske stavbe kapelo sv. Ane z oltarjem, katerega del je bila plošča, relief sv. Ane z Marijo in Jezusom. Pri preurejanju samostana so jezuiti nekdanji relief z oltarja te kapele z grbom obeh družin vzidali v zunanji opornik prezbiterija, sedaj pa je ohranjen v veži zvonika.
Hud potres je leta 1511 verjetno porušil tudi cerkev. Po dograditvi samostana so avguštinci začeli zidati novo cerkev. Temeljni kamen je leta 1513 položil škof Krištof Rauber. Dokončali so samo velik gotski prezbiterij za redovne pobožnosti. Manj sreče so imeli s cerkveno ladjo, ki se po širini ni razločevala od sedanje in je morala ostati sorazmerno zelo kratka zaradi obstoječega zvonika in hiš, ki so ji bile v napoto. Ko so avguštinci zaradi reformacijskega vrveža in velikih dolgov leta 1555 odšli iz Ljubljane, je bila v cerkveni ladji zasilno prekrita z lesom le njena prva obočna pola ob prezbiteriju, drugo zidovje pa je razpadalo na dežju in snegu.
Šentjakobska cerkev je imela sredi 16. stoletja križnorebrasto obočno shemo prezbiterija, v ladji pa po dva oltarja ob ozki odprtini slavoločne stene. Nekdanji samostan in cerkev sta nato vse do prihoda jezuitov služila kot ubožnica, ki jo je cesar Ferdinand I., njemu so namreč avguštinci prodali celoten objekt, ustanovil za reveže in onemogle idrijske rudarje. Imenovali so jo cesarski ali dvorni špital. Verjetno so provizorično prekrili cerkveno ladjo in v nekdanjem samostanu na dvoriščni strani prizidali obokan nadstropni hodnik.
17. in 18. stoletje: Jezuiti se lotijo temeljite prenove
Prvi jezuiti, ki naj bi pomagali pri rekatolizaciji dežele, so po prizadevanjih poznejšega cesarja Ferdinanda II. in tedanjega stolnega dekana Tomaža Hrena prišli v Ljubljano leta 1597. Pri sv. Jakobu so s Hrenovo pomočjo pridobili cesarsko ubožnico. Iz domačega samostana v Gradcu jim je prišel na pomoč stavbarsko izobraženi redovni brat italijanskega rodu Martin Valorso. Ta je v letih 1598-1602 vodil zidavo samostana oziroma kolegija in obnovo cerkve.
Nadzidali so nekdanji avguštinski samostan, ki je izgubil vzhodni del prečnega trakta in kapelo sv. Ane, in popravili cerkev. Jezuiti so dukupili vrsto hiš pred samostanom in s tem prikrajšali magistrat za dobršen del letnega davčnega prihodka, vendar so si tako zagotovili nujno razširitev posesti proti zahodu. Hiše so stale vzdolž Rožne ulice na takratnem Sv. Jakoba trgu in so bile patidenčne, to pomeni zunaj obzidja. Zidava samostana je trajala še vse prvo desetletje 17. stoletja. Novi del se je razločeval od starega predvsem po pravilnih slopastih arkadah in je bil simetrično prislonjen nanj. Tako so jezuiti v ljubljanski arhitekturi prvi utrdili ideal moderne italijanske gradnje z velikimi arkadnimi dvorišči.
Leta 1613 so pričeli povečevati cerkev in delo končali tri leta pozneje. Najpomembnejša novost je bila vsekakor postavitev notranjih opornikov v obliki delilnih sten, s katerimi so pridobili dve vrsti kapel z novimi oltarji. Ta tipološka sprememba je bila v začetku 17. stoletja po vsem obalpskem prostoru že dovolj razširjena. Šentjakobska notranjščina je s podaljšanjem za eno obočno polo in z razširitvijo slavoloka dobila enotnejši videz. Jezuiti tedaj še niso spreminjali poznogotskega oboka v prezbiteriju in so s križnim obokom prekrili tudi ladjo, kar je videti na pariškem načrtu prezidave iz nekdanjega jezuitskega arhiva v Rimu. Svetloba je prihajala v notranjost skozi pravokotna okna med obokom in kapelami, saj pravih empor cerkev sprva gotovo še ni imela. V ladjo so vodili trije vhodi, glavni in dva stranska v obeh najbolj zahodnih kapelah. Odločitev za postavitev dveh zvonikov na zahodni strani je povzročila podaljšanje ladje še za eno obočno polo. Glavno, precej pusto fasado je odlikoval le umetnostno bogateje okrašen glavni portal. Pred njo je nastal manjši trg, omejen na straneh s samostanom in novim gimnazijskim poslopjem. Proti sredini 17. stoletja so prezbiteriju prizidali še novo zakristijo.
V strahu pred kugo, ki je pustošila po deželi, so kranjski stanovi med letoma 1667 in 1670 postavili osmerokotno kapelo sv. Frančiška Ksaverija, ki v razvoju baroka na Slovenskem predstavlja arhitekturno pomemben člen. Z bogatim, izjemno kakovostnim okrasjem, delom severnoitalijanskih štukaterjev, nastalim do srede sedemdesetih let 17. stoletja, naznanja premik k beneški umetnosti. V tem izjemnem prostoru je štukatura od vrha do tal arhitekturo dobesedno ustvarila, njena glavna tendenbnca je vse večja plastičnost. V strogo oblikovanem pritličju so nameščene slike iz življenja patrona, v nadstropju so v baročno smer prevedene figure serpentinate, lahkotno telo kupole pa je posuto z girlandami. Kapela je verjetno ostala neposlikana, na njenem oltarju pa je najverjetneje stal leta 1660 v Augsburgu kupljen srebrni kip Frančiška Ksaverija v naravni velikosti.
Po potresih leta 1691 in 1699 ter zaradi velike baročne vneme po prenovi Ljubljane je leta 1699 sledila obsežna modernizacija redovne cerkve. Tedaj so dvignili zunanje zidove ladje in s tem pridobili prostor za empore. Ladja in prezbiterij sta dobila banjast obok, odstranili so poznogotske služnike v prezbiteriju in verjetno hkrati zaoblili njegov poligonalni zaključek. Še vedno ne vemo, kdo in kdaj je cerkev okrasil s štukom in jo poslikal. Ponos jezuitske cerkve je bila nova fasada s še vidno pilastrsko členitvijo in z razgibano, iz ločnih segmentov sstavljeno baročno atiko. Marmornat portal s kronogramom prenove (1701) je nastal verjetno v delavnici ljubljanskega kamnoseka Bombasija. Kronogram preberemo: Magno Deo et SanCto IaCobo – Velikemu Bogu in svetemu Jakobu.
Šentjakobska cerkev je leta 1773 dočakala razpustitev jezuitskega reda in s tem konec jezuitske šole, naslednje leto pa še hud požar zaradi nepazljivosti okoliškega prebivalca; ogenj je poleg številnih drugih hiš uničil cerkveno ostrešje in precej dragocenosti v notranjosti. Za silo je ukazal cerkev popraviti deželni glavar Marij Josip grof Auersperg leta 1775. Najhujšo škodo pa je doživela nekdanja redovna hiša, ki so jo kmalu nato podrli do tal. Pri tem je hudo škodo in izgubo utrpel izredno bogat fond jezuitske knjižnice. V spremenjenih jožefinskih razmerah in po enajstih letih životarjenja je cerkev leta 1785 postala sedež novoustanovljene ljubljanske župnije. Oddati je morala številne dragocenosti, mnoge so bile uničene.
19. in 20. stoletje
Tekom 19. stoletja so se v cerkvi in na njeni fasadi pojavile nekatere novosti, s katerimi so svetišču želeli povrniti ugled in blišč: slikar Janez Wolf je konec šestdesetih let (1869) na fasadi naslikal sončno uro s prizorom klicanja k zadnji sodbi, a so fresko pozneje, po potresu l. 1895, z zidavo novega zvonika uničili. Wolf je obnovil tudi oltarno fresko v prezbiteriju. Že leta 1850 so zgradili nov pevski kor. Ljubljanski stavbenik Franc Faleschini je sredi osemdesetih let 19. stol. napravil načrte za prenovo notranjščine. Tedaj so spremenili skoraj vso arhitektonsko členitev in obogatili pilastre s korintskimi kapiteli ter venčni zidec potegnili v prezbiterij. Kipar Franc Zajec pa je izdelal še štukature na cerkvenem stropu. Najpomembnejši prispevek 19. stoletja je s štirim stropnimi freskami življenja, smrti in poveličanja apostola Jakoba leta 1886 ustvaril Wolfov učenec Jurij Šubic.
18. oktobra 1886 je sledilo slavnostno posvečenje cerkve, o čemer pripoveduje posebej za to priložnost izdana knjižica z naslovom Mestno farna cerkev sv. Jakopa v Ljubljani. O posvečevanji l. 1886 dobrotnikom v spomin, ki sta jo pripravila tamkajšnja kaplana.
Potres je leta 1895 prizadel tudi šentjakobsko cerkev: Zvonika so zaradi grožnje podrtja znižali do višine ladje oziroma strehe. Avtor celotne predelave cerkvene zunanjščine in novega zvonika je bil arhitekt Raimund Jeblinger iz Linza. Glavno fasado je poskušal narediti še bolj baročno, zato ji je dodal niše, bogate okenske okvire in hildebrandtovsko atiko z obeliski ter visoki relief Spremenjenja na gori v lunetnem zaključku. To izjemno delo kiparja Ivana Zajca iz leta 1897 se zgleduje po mojstrovinah italijanske visoke renesanse.
Na mestu nekdanjega stika cerkve s samostanskim krilom na južni strani je Jeblinger postavil najvišji zvonik v mestu, visok 65 metrov. Skozi njega je uredil stranski vhod in tako cerkev preorirentiral proti trgu, ki je nastal z odstanitvijo jezuitskega kolegija. Verjetno so tedaj ob stranski vhod namestili monumentalna kipa sv. Roka in sv. Ignacija z baldahinoma, ki ju je izvedel neki graški kipar.
Lit.: