Prvi zapisi o gostinstvu segajo v 17. stoletje. V času, ko je Valvasor raziskoval vojvodino Kranjsko in zapisal, da je v Kranju več vina kot vode, so imeli Mayrjevi tu že pivovarno.
Valvasor ni bil navdušen nad gostoljubjem v naših krajih. V Slavi vojvodine Kranjske v poglavju VII Vasi na Gorenjskem omenja Bitnje, kjer človeka menda zlepa ne vzamejo pod streho. O svoji izkušnji je zapisal: »Gostilničar, po imenu Župan Ortman, je segel po navadi svojih sovaščanov, namreč po nepriljudnosti, in nam je odrekel prenočišče. Pa se nisem dal odpraviti …« Z vztrajnostjo je premagal gospodarjevo trmo in bil na koncu vendarle dobro postrežen.
Josip Žontar v Zgodovini mesta Kranja za 18. stoletje navaja, da gre med obrtniki prvo mesto gostilničarjem. Ti so leta 1786 stočili 59.000 mer vina, 7.740 mer žganja in 6.600 mer piva. Prvo štetje »hiš in duš« kranjske fare je izvedel župni upravitelj leta 1754. Naštel je 210 hiš in 1.500 prebivalcev. Leta 1850 so v mestu našteli 2.019 prebivalcev. Če je bilo torej na polovici 19. stoletja v mestnem predelu Kranja 40 gostiln, je bila po ena na vsakih 50 prebivalcev!
V predindustrijski dobi je bil Kranj trgovsko in obrtniško središče z 2.000 prebivalci, desetkrat manjše od Ljubljane. Življenjske razmere niso bile nič kaj romantične. Kadar so bile slabše letine, je zaradi pomanjkanja hrane ljudi pestila lakota. Pogosto so razsajale bolezni, kolera še leta 1836. Veliko je bilo požarov, poleg tega so mesto v začetku 19. stoletja prizadele francoske vojne.
Med številnimi obrtniki, ki so mesto oskrbovali skoraj z vsem, kar so meščani potrebovali za življenje, so bili tudi gostilničarji. Preživljanje je bilo težaško, zato je bila potreba po sprostitvi velika – gostiln je bilo v 19. stoletju v Kranju več kot 40. »Na Glavnem trgu je bila gostilna skoraj v vsaki drugi hiši«, je zapisala Marjana Žibert iz Gorenjskega muzeja v komentarju razstave o kranjskih gostilnah v Prešernovem času.