Gostilna je stala na Spodnjem trgu 27, nasproti Špitalske cerkve. Stavba je dobila ime po obrti, s katero se je ukvarjal njen lastnik Jakob Maček konec 18. stoletja. Izdeloval je pepeliko za pranje perila. Ko je leta 1886 hišo prevzel Franc Sušnik, ki je imel dovoljenje za gostilničarja, se je tu odprla furmanska gostilna. Kasneje je Sušnik, ki je bil vpliven Ločan, dobil dovoljenje za tujske sobe in igranje kart. Pri poslu ga je nasledil zet Matevž Ziherl iz Bodovelj, ki je gostilno moderniziral. Na dvorišču je zgradil paviljon za ohceti in praznovanja. Med vojno so Nemci gostilno Ziherlom vzeli in jo preimenovali v »Gasthaus Edelweiss«. Po vojni je bila gostilna nacionalizirana.
Meri Bozovičar se spominja: »Pred vojno je bil Pepevnak tudi župan, ko pa so naše kraje zasedli Nemci, so bili Pepevnakovi med prvimi izseljenci v Srbijo. Gostilna Pepevnak se je preimenovala v Edelweiss, gostilno za nemške oficirje. V njej so Nemci nekoč imeli celo koline, saj so neke noči pri nas v Zmincu pri Kajbet ukradli prašiča, ga odpeljali v gostilno, zaklali in se pogostili z njim.«
Pred 2. sv. vojno so vanjo zahajali slovenski klerikalski veljaki, med njimi ban Marko Natlačen, dr. Anton Korošec, tržiški župan Ivan Lončar, po 2. sv. vojni pa Matevževi medvojni znanci, med katerimi izstopata Josip Vidmar in Edvard Kocbek.
Pavle Hafner se spominja: »Po smrti svojega moža Matevža je Pepelnakova mama samostojno vodila gostilno. Gostov je bilo dovolj, Minka je znala dobro kuhati. Nepozabna sta njen golaž in vampi. Tudi na svinjsko pečenko in piščance smo radi hodili. Starejši Ločani so najraje posedali v kuhinjskem kotu. Tam so imeli vsako sredo tarokisti svoje mesto. Prisedel si lahko samo, če si strogo molčal. »Pepelnaška« je kvartopircem popolnoma zaupala. Kvartali so do zgodnjih jutranjih ur. Minka jim je zaupala ključe od shrambe in kleti, ker je vedela, da bodo vse pošteno poravnali. Kje si lahko danes zamislimo tako širokogrudno zaupljivo gostilničarko. Že pred prvo svetovno vojno so bili tarokisti redni gostje pri Pepelnaku. Med njimi je bil tudi takratni loški kaplan. Zjutraj ga je prišla klicat stara pobožna ženica, naj gre v špitalsko cerkev mašo brat, pa ji je odgovoril: »Mamca, povejte jim, da takoj pridem, samo tole kontro na pagata moram še odšpilati.«
Pričevanje Marije Antonije (Mimi) Zagoršek (1922-2012):
»Moja mama Antonija Sušnik, poročena Ziherl je imela gostilno. Moj oče se je iz Bodovelj priženil na Spodnji trg v Škofjo Loko. Njega ni bilo veliko doma, ker je bil zastopnik za zavarovalnico Vzajemno. Po 1. sv. vojni je bil tak »kšeft«, da so na dan po enega prašiča zaklali. In so cvrli tisto mast in špeh. V tistem cirkusu je mama zbolela in umrla stara 33 let. Oče je bil tri leta vdovec, potem se je poročil z Debeljakovo Minko, Tinetovo sestro.
Imeli smo kuharico, natakarico, sobarico, žensko za otroke in eno za pospravljanje hiše. Drugače smo imeli štiri gostilniške prostore: salon, bralno sobo, gostilno, malo sobo »kamrco« z eno mizo za naše goste in kuhinjo. V bralni sobi, kjer je zdaj bife, je bil gostilniški prostor. V njem smo imeli radio. Od salona pa do druge strani hiše je bila pokrita terasa, pod njo je bilo 6 miz za goste poleti. Na vrtu sta bili dve lipi, pod njima mize. Poleti smo imeli veliko Ljubljančanov, tudi po 30 turistov vsakodnevno. Prespali niso, ker smo imeli v glavnem vse zasedeno. Pri nas so bili na hrani. Na vrhu smo imeli dve tujski sobi. V eni je stanoval ded Nataše Barbare Gračner, ki je bil računovodja v Mlekarski šoli v Škofji Loki. Ko je prišla vojaška šola v Loko, so nam porinili na stanovanje oficirje. Dr. Čavič se je poročil z lekarnarjevo Burdychovo Ireno. Stalni gosti so bili Ločani, ki so prihajali brez žena. Najraje so sedeli v kuhinji pri veliki mizi, ta je bila posvečena zanje. Prišli so vsak dan na dva deci, jedli niso. Sever, Cerar in Kmetič so bili naši vsakdanji gostje pred 2. svetovno vojno in tudi potem. Rabili so družbo, ne pijače.
Gostilna je bila odprta vse dni v tednu do polnoči. Vampi in golaž so bili zmeraj. V soboto in nedeljo so prišli kmetje od maše in so jedli mešano – vampe in golaž. Imeli smo kosila za turiste. Kuharica Francka je bila doma iz Selške doline. Za kosilo je bila pečenka, zrezki, razne solate, »tenstan« krompir, pražen krompir, govedina, goveja juha, dunajski zrezek, od sladkega potica, krofi, torte. Za turiste je bila zraven kosila še sladica. Tisti, ki so stanovali pri nas, so bili stalni gostje. Imeli so polni penzion. Za zajtrk so dobili belo kavo, čaj, maslo, marmelado ali med, sveže žemlje od Žužka. Večerij se ne spominjam.
Za pijačo je bil cviček, dolenjska vina, vsa belokranjska, manj štajerska, primorska pa ne. Največ se je hodilo po vino v Belo Krajino. Oto Ravnihar je imel tovornjak in ga je pripeljal. »Šnopc« smo kupovali od kmetov v Beli Krajini. Imeli smo natakarico Elo, ki je okradla mojega moža, ko je ta v salonu slekel suknjič. Ukradla mu je celo plačo. Bila je zelo fina in »nobel«. Debeljakova mama je skrbela za gostilno, v sami gostilni pa ni nikoli delala ali stregla gostov. To je delala natakarica.
Za semenj smo gostilničarji hodili h Kajbet, oni pa so prišli k nam, ko je bilo pri nas žegnjanje. Oče je vedno povabil tudi stalne goste, da nas je bilo več, ko jih je peljal h Kajbet, pa v Staro Loko k Bergant, na Kazino. Ta glaven je bil semenj. Takrat je bila maša v Špitalski cerkvi. »Muzike« v gostilnah ni bilo, le kakšen harmonikar je prišel vleči meh.
Pečenice in kislo zelje je k nam prišel delat stric iz Bodovelj. Ko smo klali, so k nam hodili sosedje po godlo. Krvavice in pečenice so bile v gostilni za večerjo. Doma smo delali tudi suhe salame, želodce. Lahko si kupil cigarete, ki jih je nabavljala natakarica. Preste smo kupovali čez cesto pri Krošlju, žemlje pa od Žužka.« (po zapisu pripovedovanja Mimi Zagoršek za Loški muzej priredila Ana M. Miklavčič)