Prve likalnike v obliki ladjice, torej v obliki, kakršna je še danes, so začeli izdelovati kovači že v 15. stoletju. V celoti so bili izdelani iz (kovanega) železa in bili zaradi tega precej težki (od 2,5 do 11 kg). Uporabljali so jih predvsem moški v krojaških delavnicah. Segrevali so jih na plošči štedilnika ali neposredno na ognju (žerjavici). V 17. in 18. stoletju so v uporabo začeli prihajati votli likalniki. Po obliki so lahko bili ploščati ali škatlasti, razlikovali so se tudi po teži – lažji so se uporabljali za finejše tkanine. Sprva so jih segrevali tako, da so v njihovo notranjost vstavljali likalna železa (železne plošče), proti koncu 19. stoletja pa je likalna železa zamenjala žerjavica (oglje).
Likalna železa so lahko imela trikotno obliko ali obliko govejega oziroma volovskega jezika. Pred likanjem jih je bilo treba segreti na vroči plošči štedilnika ali na žerjavici. Navadno so segrevali več likalnih želez hkrati, da so lahko ohlajena železa sproti zamenjevali z vročimi. Tako je likanje potekalo neprekinjeno, brez čakanja, da se železo ponovno segreje (od tod izvira pregovor, da ima nekdo več želez oz. žezel v ognju). Vroče železo so v likalnik vstavili z grebljico za žerjavico ali pa z roko, pri čemer so uporabili krpo, da se ne bi opekli. Odprtina, namenjana vstavljanju železa v notranjost likalnika, se je odpirala oz. zapirala z drsnikom (zapiralom). Na Štajerskem in v Prlekiji se je za tovrstne likalnike uporabljal izraz peglajzl na štohl, štagl, ponekod so zanj uporabljali tudi izraz tibla.
Ohišje likalnika je bilo narejeno iz kovanega ali litega železa, jekla, bakra ali medenine, lahko je bilo brez okrasja ali bogato okrašeno z različnimi motivi. Ročaj je bil lesen, pritrjen na preprost ali umetelno oblikovan nosilec v obliki stebra, delfina, morske deklice … Če je bil ročaj železen, so ga pred uporabo morali oviti z usnjem ali s krpo. T. i. bidermajerski likalniki so imeli medeninasto ohišje in značilen drsnik z ročico, vrh katere je bil ponekod okrogel, želodu podoben okras. V Nemčiji in Avstriji, kjer so jih izdelovali, so bili v 19. stoletju najpogostejša vrsta likalnikov. Priljubljeni so bili tudi pri nas, uporabljali so jih še v prvi polovici 20. stoletja.
Po Evropi so bili močno razširjeni in izjemno priljubljeni likalniki, v katere so vstavljali likalna železa v obliki volovskega oz. govejega jezika. To so bili t. i. likalniki za likanje z leskom (likalniki za svetlo likanje, glonc, glanz likalniki). Izdelani so bili iz železa ali iz kovanega železa. Spredaj so bili rahlo zaobljeni, da se ob pritiskanju oz. glajenju perilo ne bi preveč zmečkalo. Namenjeni so bili predvsem likanju péč, naborkov ženskih spodnjih kril, ovratnikov moških srajc, prtičkov in prtov, ki so jih pred likanjem pogosto prepojili s škrobovo raztopino, s čimer so dosegli večjo trdoto tkanine. Večina tovrstnih likalnikov je bila fino dekorativno ponikljana, zaradi česar so imeli visok sijaj. Nekateri so na ročaju imeli azbestno podlago, ki je varovala pred opeklinami (azbest je zaradi negorljivosti, odpornosti na toploto in cenovne dostopnosti postal zelo priljubljen konec 19. stoletja).