Prvi kopališki objekt, ki je bil zgrajen hkrati z gostilno, je imel dve manjši in eno večjo slačilnico. Uršič se spominja: »Projekt gradnje novega kopališča je bil zelo zahteven, toliko da ne poguben, in finančno tolikšen zalogaj, da smo skoraj doživeli finančni zlom. Glede denarja je zadevo reševalo posojilo in prodaja hiše na Čatežu, na Rázlagovem hribu, kot ga danes imenujejo prebivalci. Zgraditev kopališča je stala 120.000 dinarjev. To je bilo ogromno denarja, saj je krava stala okroglo 600 dinarjev.« (Počkar, 1998)
Priprav na gradnjo kopališča se spominja tako: »Moj oče si je šel ogledat različna kopališča, npr. na Bled, v Novo mesto. Gradnja je bila gotovo dobro premišljena, saj stoji kopališče na brežini poplavne Krke. Objekt je bil iz kupljenega smrekovega lesa, nekaj stebrov je borovih, od domačega gozda. Samo les, ki smo ga dokupili za kopališki objekt, je stal 40.000 dinarjev. Kopališka zgradba je merila 28 x 5 metov in je imela 42 kabin. Zunanji gostje so plačevali dnevno po 4 din za kljuko, Brežičani po 2 din, študentje in dijaki pa po pol din za kljuko. V kabini je bilo po 6 kljuk; kdor je hotel biti ob koncu tedna v njej sam, je moral plačati za vseh 6 kljuk.«
Kopalna sezona je bila julija in avgusta, mogoče polovico junija in tja do 10. septembra. Uspešna sezona je bila odvisna tudi od vremena. »Pred kopališčem je bila sončenju namenjena lesena plošča, katere deske je bilo mogoče odstraniti. Če je voda narasla dva metra in pol nad normalo, smo morali deske pobrati. Kopališki posel je bil zelo tvegan, ker se ob deževju ljudje niso kopali. Danes takih kopališč s takšnimi kabinami ni: danes pridejo ljudje že tako oblečeni, da ne potrebujejo slačilnic ali pa se preoblečejo za grmom.« (Počkar, 1998)
Med 1. in 2. svetovno vojno so Brežičani poletne popoldneve radi preživljali ob Savi in Krki. Takrat so nemštvo in slovenstvo kopalcev označevali tudi tako, da so nemčurji imeli Savo, Slovenci pa Krko. Kopališče na Krki pod gostilno Grič je bilo v tridesetih letih 20. stoletja priljubljeno kopališče mestnih družin. Poleg brežiških družin so se pogosto in v velikem številu prihajali kopat tudi Hrvatje, ki jih je ob nedeljah zjutraj v Brežice pripeljal »kopalni« vlak. (Počkar, 2005)
Poleg domačinov so priljubljeno kopališče obiskovali predvsem Zagrebčani. Razlog najdemo v ugodnih prometnih povezavah. Poleti je namreč vsako nedeljo vlak ob 8.30 zjutraj pripeljal iz Zagreba kopalce v Brežice. Do gostišča se je večina gostov pripeljala s fijakarji. Mnogi so do Krke pešačili, tako da je bila glavna brežiška cesta ob poletnih nedeljskih jutrih polna ljudi. Veliko gostov, predvsem trgovcev in zdravnikov, se je iz Zagreba pripeljalo tudi z avtomobili.
Marjan Uršič se spominja: »Imeli smo nekaj stalnih gostov iz Zagreba, na primer štiričlansko družino tajnika nemškega konzulata v Zagrebu Göringa z ženo Litvanko in dvema hčerama, ki so letovali pri nas vedno v isti sobi. Zanje je bila rezervirana soba z verando, ki je bila največja in smo vanjo ob njihovem letovanju postavili še eno posteljo. Od leta 1931 do 1940 so vsako leto najmanj po en mesec letovali pri nas. Njim se je stregla hrana posebej, na verandi, ker je ta soba imela vrata na verando.«
Po celodnevnem kopanju, sončenju in prijetnem druženju so se vrnili domov.
V povojnih letih je kopališče začelo propadati, zato so ga novi lastniki v 90. letih 20. stoletja odstranili.
