Močan pečat prepoznavnosti in identiteto je največjemu kraju v Mežiški dolini dalo in še daje železarstvo oziroma jeklarstvo, poimenovali so ga tudi srce Koroške in mesto Forme vive. Upravičeno pa bi mu lahko nadeli tudi ime mesto gradov, saj je v njem in okolici stalo več grajskih stavb, nekatere so še ohranjene v celoti ali vsaj kot razvalina.
Medtem ko na Ravnah na Koroškem že vabijo na potepanje po mestu in ogled edinstvene razstave na prostem z mojstrovinami umetnikov iz petnajstih držav, ki so na kiparskih simpozijih Forma viva od leta 1964 ustvarili več kot 30 skulptur iz jekla in železa, pa je mesto premalo širše prepoznano po gradovih, dvorih in dvorcih. Kar je škoda, ker je dediščina, četudi ne vsa ohranjena, bogata. V zadnjih letih sta k poznavanju tematike prispevali stalna muzejska razstava v ravenskem gradu Guštanj za jutrno, ki se posveča tudi srednjeveškemu trgu Guštanj, in knjiga dr. Vinka Skitka z naslovom Guštanj in Kotlje skozi srednji in zgodnji novi vek, slednjo smo največkrat uporabili tudi pri našem pisanju. Morda bi odkrivanju jeklenih form viv lahko ob bok postavili tudi potep po mestu in okolici, in sicer od gradu do gradu oziroma njihovih lokacij? Za pokušino in preverjanje turističnega potenciala smo se odpravili na pot, in sicer peš (mogoče je seveda tudi z avtom ali kolesom); če bi se v času primernem slogu, bi bila pravšnji prevoz kočija. Morebiti pa jo pristojni kdaj še vključijo v ponudbo, skupaj z info tablami, ter prebudijo spečo domoznansko in turistično Trnuljčico.
Krajgerjev dvor
Spoznavanje grajske dediščine začnemo izpred supermarketa Spar in se napotimo po cesti, ki pelje ob tovarniški ograji in železniški progi v smeri Prevalj. Sledimo kažipotom za kmetiji Krajger in Čičman ter domovanje Zgornji Tičler na Stražišču. Po dobre pol ure hoda po makadamski cesti smo na vrhu Tičlerjevega ali Čičmanovega vrha (513 m n. v.) pri kapelici, od koder se, potem ko se naužijemo razgledov na mesto in pokrajino, napotimo v bližnji gozd. V njem so po vsej verjetnosti ohranjeni temelji Krajgerjevega dvora.
Kot je ugotovil dr. Skitek, so temelji široki 2 m, stavba pa je bila velika 14 × 16 m. Ob njej je verjetno stal polkrožen ali okrogel stolp. Dvorec je domnevno propadel v 16. stoletju, saj ga kasnejši katastri ne omenjajo, njegovo ime pa se je preneslo na bližnjo kmetijo. Razvaline so okoliški prebivalci uporabili za gradnjo kmečkih hiš. Sodeč po Skitkovem raziskovanju starih listin, naj bi dvor postavil Konrad III. Kraig, in sicer po letu 1430.
Kjer se lega gozda izravna, si z malo domišljije lahko predstavljamo temelje in nato Krajgerjev dvor. Še lepše so sledovi vidni iz zraka.
Spodnji guštanjski grad ali Grinfels
Ko se vrnemo v dolino, se napotimo mimo Petrolovega servisa v smeri Dravograda in nasproti prodajalne Koroške kmetijsko-gozdarske zadruge zagledamo ostanke renesančnega dvorca Grinfels oziroma spodnjega guštanjskega gradu, kot so ga označevali predtem. Odkrili so jih leta 2014 ob gradnji kanalizacijskega sistema. Žal so jih nato z lesenim opažem samo zaščitili pred nadaljnjim propadom in tu se je zgodba prezentacije in situ (za zdaj?) končala. Ob najdbi pa je Koroški pokrajinski muzej izvedel raziskave in odkril številne arheološke ostaline iz 13. do 16. stoletja, nato je pripravil razstavo in izdal dvojezični katalog.
Kot piše dr. Skitek, se spodnji guštanjski grad v listinah prvič omenja 1361, ko ga je Friderik Aufensteinski st. izročil vojvodi Rudolfu IV. in njegovim bratom skupaj z zgornjim gradom. Grad je v naslednjih stoletjih zamenjal več lastnikov (Kollnitzi, Hebenstreiti in Gaisrucki). Leta 1726/1727 ga je kupil Anton Gvidobald Javornik z dvorca Gamsenek. Dvorec Grinfels, kot so gradu Spodnji Guštanj nadeli ime v 17. stoletju, je bil domnevno naseljen do druge polovice 18. stoletja, nato pa je začel propadati.
Zgornji guštanjski grad
Od lokacije dvorca Grinfels se namenimo čez most, ki prečka reko Mežo, po Malgajevi cesti nekaj časa sledimo potoku Suha in se nato povzpnemo navkreber, najprej med hišami in nato med vrtički, dokler ne prispemo vrh hribčka Pigl (449 m n. v.). Na njem je, kot je dokazal dr. Skitek (z listino iz guštanjskega urbarja iz leta 1571), nedvoumno stal najstarejši grad na Ravnah na Koroškem, tako imenovani zgornji guštanjski grad.
Prva listinska omemba gradu s poimenovanjem Castrum Gutenstein sega v leto 1281, njegova lastnica je bila sprva bamberška škofija, ki ga je dajala v fevd. Grad je v naslednjih desetletjih prehajal iz rok v roke raznih plemiških družin, skupaj z drugim imetjem in pristojnostmi ga je denimo leta 1317 grof Herman Vovbrški predal svoji ženi Elizabeti za jutrno, darilo po poročni noči. Zgodovinarji domnevajo, da je bil grad, tako kot trg, v drugi polovici 15. stoletja požgan ob vpadih Madžarov in Turkov, a nato obnovljen. Grad Zgornji Guštanj naj bi dokončno propadel ob koncu 16. stoletja, v franciscejskem katastru iz leta 1827 je omenjen kot ruševina, od katere so ostali samo temelji.
Po Skitkovih predvidevanjih naj bi ena od osrednjih grajskih stavb na današnjih Ravnah na Koroškem bila zidana utrdba, ki je varovala prehod skozi Mežiško dolino. Več bi seveda razkrila arheološka odkopavanja.
Grajska pristava (dvorec) Graščina
Na Piglu, nekaj deset metrov pod vrhom in nad potokom Kotulja, je nekoč stala grajska pristava Graščina in je sodila k deželnoknežjemu gradu Zgornji Guštanj. Njeni ostanki so vidni še danes. Kot je ugotovil dr. Skitek, je prvič omenjena v dveh guštanjskih urbarjih iz let 1524 in 1571. Omenja jo tudi franciscejski kataster iz leta 1827.
Prušinkov dvor / dvorec Javornik
S Pigla se spustimo na javorniško planoto k dvorcu Javornik, ki se zdaj, potem ko je bil dolga leta zapuščen, skupaj z okolico spreminja v Koroški center skupnostnih storitev »KO–RA« Ravne na Koroškem – načrtovan je kot sodoben večnamenski objekt za dnevne oblike varstva, začasne namestitve za starejše, dom za starejše, varovana stanovanja in pripadajoče prostore.
Dvorec Javornik je bil, kot je zapisal dr. Skitek, vseskozi namenjen oskrbnikom zgornjega guštanjskega gradu. Ker so prezidave v zadnjih stoletjih zabrisale večino srednjeveških ostalin, je njegovo starost težko oceniti, a gotovo je to eden najstarejših dvorcev na Ravnah na Koroškem, verjetno naslednik bamberškega dvora iz 11. oziroma 12. stoletja. Po zgodovinarjevih ugotovitvah je bil ta prvič omenjen v listini iz leta 1410. Skitek opozarja tudi, da se dvorec pogosto napačno poimenuje, ne gre za Prušnikov dvor, temveč za Prušinkov, po rodbini Prušink. Dvorec so za njo posedovali Auerspergi (Turjaški), Gamsi in Javorniški. Kot zanimivost omenimo listino iz leta 1540, s katero je kralj Ferdinand IV. Luki Gamsu dovolil Prušinkov dvor obnoviti ter obdati s stolpi in obzidjem pa še preimenovati v “von Gamsenegg”.
Križni dvorec / Kreuzerhof
Z Javornika se vrnemo v središče mesta. Kot piše dr. Skitek, je pri potoku Suha oziroma nad njim ob vznožju hriba Pigl stal Križni dvorec / Kreuzerhof. Kako je bil videti v Valvasorjevih časih, pa prikazuje njegov bakrorez trga Guštanj. Ob stolpu, ki ga poleg dvorca prikazuje Valvazor, so v virih omenjena tudi trška vrata z zapornicami. Prva omemba stolpastega dvorca, po Skitkovih ugotovitvah, sega v leto 1424, ko so ga posedovali Guštanjski. Kdaj se je začel imenovati po plemiški rodbini Kreuzer, pa ni znano. Tudi zanj sicer velja, da je zamenjal več lastnikov, med njimi so bili tudi Javorniški. Sodeč po listinah iz 19. stoletja, naj bi v tej stavbi predtem delovalo tudi sodišče gospostva Javornik-Grinfels. Po letu 1850 sta v njem našli domovanje občina in šola Tolsti Vrh. V stavbi je pozneje deloval vrtec Marjetka.
Grad Dob in dvorec Dob
Iz središča mesta se napotimo v smeri Prevalj, do Dobje vasi. Na tistem območju sta nekoč stali dve grajski poslopji, starejši grad Dob in pod njim dvorec Dob ali Dobji dvor, nobeden od njiju pa ni ohranjen.
Kot je ugotovil dr. Skitek, se grad Dob prvič omenja v listini iz leta 1424. Zadnji njegovi lastniki so bili Javorniški, domnevno so ga opustili sredi 17. stoletja, saj ga denimo Valvasor omenja kot popolnoma uničenega. Zgrajen je bil nekje na območju današnjega gozda nad Dobjim dvorom ali Hofom, kot naselju, ki je uradno Dobja vas, rečejo domačini. Poimenujejo ga namreč po dvorcu Dob, ki je stal na tej ravnici. Ime živi naprej tudi v poimenovanju na novo zgrajenega stanovanjsko-poslovnega objekta na robu planote.
Prva omemba dvorca Dob ali Dobjega dvora po Skitkovih ugotovitvah sega v leto 1417, ko ga je posedovala znana tirolska plemiška rodbina Trapp. Kot navaja dr. Karla Oder, je bil Dobji dvor denimo leta 1828 v rokah Tereze Kordež, stavbna parcela s stanovanjsko in gospodarsko hišo, hlevom in dvoriščem je obsegala dobrih tisoč kvadratnih metrov, k dvorcu pa sta sodila še mlin in kovačija.
Grad Ravne
Iz Dobje vasi se skozi naselje Janeče napotimo proti gradu Ravne, kamor nas na planoto pripelje pot, speljana skozi grajski kostanjev drevored. V gradu Ravne danes domuje Koroška osrednja knjižnica (KOK) dr. Franca Sušnika, v nekdanji grajski konjušnici pa so urejeni razstavni prostori Muzeja Ravne na Koroškem, ki deluje v sklopu Koroškega pokrajinskega muzeja.
Kot je ugotovil dr. Skitek, je bil današnji grad (ali dvorec, kot ga on imenuje) Ravne prvič omenjen v listini iz leta 1383, takrat še kot Pauerjev dvor. V naslednjih stoletjih so ga posedovale in dograjevale različne rodbine (Hebenstreiti, Sichten in Schlangenberg ali Gačnik), dokler ga ni leta 1807 kupil grof Jurij Thurn. Grad so Thurni po letu 1863 prezidali v sedanjo neobaročno podobo in zasadili grajski park, tam se tudi sedanji prebivalci mesta radi sprehajajo ali rekreirajo.
Grad Ravne je od lani bogatejši za grajsko časopisno kavarno Eleonora. Kot so pojasnili v KOK, so jo, kot simbolično vez s preteklostjo, poimenovali po dr. Eleonori Thurn, najmlajši vnukinji zadnjega ravenskega grofa. Kot dekle je morala leta 1941 po nemški okupaciji Guštanja z družino zapustiti grad. Knjižnico je kot edina neposredna potomka nekdanjih grofov po spletu okoliščin obiskala pred desetimi leti.
Dvorec Čečovje
Od gradu Ravne se napotimo proti naselju Čečovje, ki je, kot je odkril dr. Skitek, popolnoma na novo odkrita lokacija dvorca Čečovje. Domnevno je stal na južnem robu čečovske terase ob vznožju Navrškega vrha vsaj že v začetku 15. stoletja, prvič je v listini omenjen leta 1424. Najverjetneje je bil stolpaste oblike. Kaj se je z njim dogajalo od 16. stoletja, ko je bil zadnjič omenjen v listinah, (za zdaj) ni znano.
Dvorec Šrotnek/Šratnek
S Čečovja se po cesti napotimo po lokalni cesti proti Kotljam. Ko po nekaj sto metrih pot pripelje iz gozda, se odpre pogled na ravnico in mogočno Uršljo goro nad njo. Ob cesti proti Ivarčkemu jezeru oziroma Naravskim ledinam opazimo ostanek dvorca Šrotnek.
Dvorec je v začetku druge polovice 16. stoletja postavil Krištof Schrottenbach, kot je po omembi v urbarju gospostva Pliberk leta 1571 odkril dr. Skitek. Dvorec je skozi stoletja zamenjal več lastnikov, po drugi svetovni vojni je bil sedež kmetijske zadruge, leta 1967 pa so ga podrli.
