Milan je takoj po vojni moral služiti vojaščino, najprej v Škofji Loki, nato v Idriji. Tam je spoznal svojo bodočo ženo Sonjo, s katero sta v zakonu preživela polnih 50 let. Po dveh letih, ko je 1947 odslužil vojaški rok, se je vpisal na novoustanovljeno Akademijo za upodabljajočo umetnost.
O študijskih letih je pripovedoval: »Akademija je takrat gostovala na Poljanski gimnaziji. V spodnjih prostorih so bili kiparski in risarski oddelki, v drugem nadstropju so bili večji ateljeji za akt, v tretjem in četrtem pa manjši slikarski ateljeji. Tako smo počasi iz pritličja napredovali v višino, pod streho.«
In nadaljuje: »Če sem hotel slikati, sem si moral sam naribati barve, ker drugače ni bilo ničesar. Ko so doma klali prašiče, sem si iz ščetin naredil čopiče. Modro in zeleno barvo sem moral nekje dobiti, ampak oker in belo sem si naredil sam. Profesor Hudoklin nas je učil, kako se to dela. Večino stvari smo si takrat naredili sami, tudi oglje sem si kuhal sam. Še sedaj imam doma risbe iz tistega časa, ki sem jih delal na časopisni papir, saj drugega ni bilo.«
Viri:
Po očetovem pripovedovanju zapisala hči Darja Butina.