Ozemlje današnje Štajerske, katere večji del je spadal v okvir keltskega noriškega kraljestva, so Rimljani vojaško obvladali po letu 16 pr. n. št. in to pod posebnim, več kot pol stoletja trajajočim režimom (regnum Noricum). Ozemlje Norika je poleg celejskega teritorija na današnjem slovenskem prostoru obsegalo še Pohorsko Podravje in Koroško.
V začetni dobi vladavine cesarja Klavdija (41 – 54) je bilo Noriško kraljestvo vključeno v državo kot rimska provinca, v tem času je dobila mestne pravice keltska naselbina Celeja.
Naselbina Kolaciona je imela status krajinskega središča. Vzpon te poštne postaje in naselbine s statusom vicusa je povezan s prihodom novih prebivalcev na že staro selišče. Izbiri je nedvomno botrovala ugodna lega ob zožitvi rodovitne Mislinjske doline v njenem osrednjem delu. Posledica uvedbe družbenih in socialnih sprememb, hiter vzpon gospodarstva, zgraditev cestnega omrežja ter pospešena romanizacija sta povzročila višjo stopnjo blagostanja ter povečano število prebivalstva. Razvilo se je trgovsko, pomembno prometno in poštno središče s poslovnimi in stanovanjskimi objekti, »Jupitrovim svetiščem«, ter v bližini naselja ležečim južnim grobiščem. Odkrite ostaline segajo vse od 2. polovice 1. do začetkov 5. stoletja, z največjim razcvetom v 2. polovici 1. in v 1. polovici 2. stoletja. Markomanski vdor koncem šestdesetih let 2. stoletja, ki je prišel vse od Donave in segal tja do severnoitalijanskih pokrajin, je usodno zaznamoval cvetoča rimska mesta.
Rimska cesta, ki je povezovala severovzhodni del osrednje Slovenije s Podjuno in Gosposvetskim poljem, je bila speljana tudi čez gričevnat koroški svet. In prav ob njej oziroma njeni neposredni bližini sledimo ostankom še drugih pomembnih arheoloških najdišč, ki pripadajo rimski dobi.
Pod sončnimi obronki Pohorja so v Zgornjih Dovžah v obdobju druge polovice 1. in v 2. stoletju zgradili rimsko podeželsko pristavo. Poznana nam je njena tlorisna zasnova. Podobno lahko domnevamo za Zagrad pri Prevaljah. Delovanje reke Meže jo je skozi stoletja vse predobro skrilo, zato nam točna lokacija ni znana. Poznano pa nam je rimsko grobišče, ki je pripadalo vili oziroma zaselku, ki je predvidoma prevzel tudi funkcijo mansia (prenočitvene obcestne postaje). Večina odkritih delov grobnic je bila narejena iz vzhodnoalpskega marmorja in sodi v 2. in 3. stoletje.
Na skromne naselbinske ostanke in dele rimske ceste so naleteli tudi na Muti.
Številni nagrobniki in posamezni predmeti iz rimske dobe so se ohranili vgrajeni v cerkvene stene ali pa so jih uporabili kot gradbene člene. Z njimi se ponašajo Mislinjska, Mežiška in Dravska dolina.
