Igre s frnikolami so poznali že v starem Egiptu in v predkrščanskem Rimu. Kljub temu, da so bile in so še danes priljubljene med otroci celega sveta, je od 18. stoletja, pa vse do začetka 20. stoletja središče trgovanja s frnikolami postala Nemčija.
Svojo razširjenost, frnikole dolgujejo svoji preprostosti, saj lahko za igro uporabljamo predmete iz narave, kot so semena, zrna ali posušeno sadje, lahko pa so frnikole narejene iz gline, marmorja, stekla ali kovine (Grunfeld V., 158-160 in Ripolli, 60).
Obstaja več različnih iger s frnikolami. Najbolj preprosto igro s frnikolami igramo tako, da v tla izkopljemo jamico. Nato s predhodno določene razdalje, igralci izmenično poskušajo spraviti svoje frnikole v luknjo. Igralec, katere frnikola se najbolj približa luknjici, začne zbijati preostale frnikole v luknjo, ter si jih tako prisvojiti. Igre je konec, ko eden izmed igralcev, izgubi vse svoje frnikole (Ambrož Strle, 223 in Leskovšek L., 27).
Igre s frnikolami razvijajo gibčnost in spretnosti v prstih in rokah, zato dobrega igralca odlikujejo mirne roke, dobro metanje ter vztrajnost, saj je za razvoj prej omenjenih veščin potrebno veliko vaje. Pri igri igralci razvijajo tudi svoje socialne veščine, saj število igralcev ni omejeno (Grunfeld V., 158 in Ripolli, 60).
Literatura:
Ambrož Strle, A. (2014). Igre za majhne in velike otroke. Tehniška založba Slovenije, Ljubljana, 223.
Grunfeld V., F. (1993). Igre sveta. DZS, Ljubljana, 148-149.
Leskovšek Lasetzky, P. ( 2018). An ban pet podgan: priročnik klasičnih otroških iger. Založba Pivec, Maribor.
Ripoll, O. (2004). Najlepše otroške igre sveta. Družina, Ljubljana.
