Leto 1995 je bilo za Valvasorjevo konjenico prelomno: zaradi lažjega načrtovanja, organiziranja poti in popotovanja, zbiranja sredstev ter vseh drugih kompleksnih aktivnosti, so se odločili za ustanovitev društva.
Konjeniki so že imeli močan povezovalni element: to je bila bogata Valvasorjeva zapuščina, ki je bila hkrati tudi poslanstvo, da njegov ugled, čast in slavo prenašajo in širijo v moderni čas, a njihovo skupinsko udejstvovanje bi ustanovitev društva okrepilo, organizacijo delovanja pa tudi olajšalo.
Potrebo po društvu so spodbujali še drugi razlogi: želja po preglednosti dela in načrtovanju programa in nalog udeležencev, transparentnem upravljanju finančnih sredstev, pridobivanju sponzorjev in podpornikov za načrtovane aktivnosti in nasploh organizacijo dela.
Valvasorjeva konjenica je bila prva povezana oz. registrirana konjenica v novi državi Sloveniji, ki je spodbudila ustanovitev in organiziranje drugih konjenic (Pohorske, Ptujske, Jurjeve, Kumske in tudi bližnje ter z Valvasorjevo zelo povezane Jesenjske). Valvasorjeva konjenica je bila gotovo navdih za porajajoči se trend navdušenja nad konjeništvom; v Sloveniji je konec devetdesetih let delovalo 48 konjenic, vendar pa glede na kratkotrajen obstoj nekaterih med njimi lahko sodimo, da je imela in ima še danes prav Valvasorjeva konjenica najmočnejše povezovalne elemente: Valvasorjevo ime, vpliv, sloves in ugled.
Ustanovni občni zbor Valvasorjeve konjenice je bil 2. 4. 1995 na gradu Bogenšperk. Po takratnih pravilih je deset ustanovnih članov podpisalo svojo namero za ustanovitev društva pri upravni enoti in si začrtalo smernice delovanja, ki so bile vključene v kasneje sprejeti statut oz. patent, kot so listini rekli v Valvasorjevi konjenici.
Namen delovanja in cilji, ki jim društvo in člani sledijo še danes:
- razvijati in razširjati poznavanje konj in dela z njimi ter znanje in izkušnje povezovati z zgodovino, kulturo in turizmom ter Janezom Vajkardom Valvasorjem,
- vzgajati kadre s področja konjeništva,
- razvijati karakterne vrline med članstvom in jih spodbujati k ustvarjalnemu delu v okviru Valvasorjeve konjenice,
- ljubiteljsko razvijati in pospeševati konjeništvo kot kulturo, šport, rekreacijo in turizem,
- razvijati kulturo, zgodovino, lik in ime barona Janeza Vajkarda Valvasorje ter izvajati promocijo njegove osebnosti in dela, promocijo Bogenšperka, Litije in Slovenije, predvsem področij, kjer je polihistor živel, delal in ustvarjal,
- sodelovati na kulturnih, športnih in turističnih prireditvah ter se povezovati s sorodnimi društvi in ustanovami doma in v tujini z namenom promovirati Valvasorja in konjenice,
- izvajati konjeniške pohode po poteh, ki jih je v času svojega življenje prehodil in prejahal J. V. Valvasor.
Društvo je v statut, ki je bil uradno sprejet leta 1995, zapisalo:
- določbe o pridobivanju članstva, financiranju dejavnosti, vodstvenih organih in njihovih pristojnostih;
- opredelili so pravice in dolžnosti članov, določili pa tudi razpoznavne znake in simbole, s katerimi se je Valvasorjeva konjenica predstavljala in bila po njih prepoznana.
Član, ki se želi pridružiti, podpiše pristopno izjavo in ob tem prejme kodeks Valvasorjeve konjenice.
V Kodeksu Valvasorjeve konjenice je zapisan oz. določen tudi protokol sprejema kandidata v konjenico, ki se je odvijal po zaključenem popotovanju po posebnem ceremonialu. Kodeks vključuje še mnogo določil, predvsem pa zapoveduje častno in humano vedenje tako do ljudi kot do živali; pomembno je bilo tudi obnašanje v javnosti, od odgovornega ravnanja do okolja in lastnikov zemljišč, kjer se jezdi, do strpnega obnašanja med konjeniki.
Po letu 1995, ko se je Valvasorjeva konjenica organizirala v društvo, so se postopoma uveljavljali protokoli za konjenike in druge člane. Živahen utrip delovanja, pobude in želje članov društva so narekovale spreminjanje in dopolnjevanje na različnih področjih.
V statutu so našteti simboli, ki jih Valvasorjeva konjenica uporablja:
Grb v ščitu z napisom Valvasorjeva konjenica je bil hkrati tudi uradni žig, povzet po Valvasorjevem ekslibrisu z baročno stiliziranim grbovnim okrasjem. Grb je v originalu v barvah in je sestavljen iz rumene, črne, sive, rdeče ter zlate barve . Dodan je zlato rumen ščit s črno obrobo ter rdeč napis VALVASORJEVA KONJENICA.
Prapor oz. zastava je povzeta po že izdelani zastavi in je zlato rumene barve s črno obrobo. Na spodnjem delu je iz sredine poševno razdeljen na dva enaka kraka. V sredini zgornjega dela je že opisani barvni grb.
Znak je portret Janeza Vajkarda Valvasorja povzet po freski; prepoznaven je pri oblačilih in konjeniški opremi ter je obenem tudi stimulativni in jubilejni znak za odlikovanje oz. priznanje.
Himna je instrumentalno spevna skladba, ki je notovno predstavljena in podrobno oblikovana v Pravilniku o delu, poslovanju ter organizaciji Valvasorjeve konjenice. Njen avtor je glasbenik Vili Kralj, ki je bil član Valvasorjeve konjenice (starešina), in je v društvu pustil poseben pečat.
Oblačila in oprema, zlasti kroj oblačil, pokrival, obutve in opreme je prilagojen času, v katerem je živel Valvasor in posameznim namenom, ki se glede na uporabo razlikujejo.
Sčasoma pa se je pojavila potreba po enotnosti, usklajenosti, ki bi izpričevala njihovo pripadnost. Dogajali so se svečani, protokolarni dogodki in javnost je občudovala pojavnost konjenikov in konjev, ki so bili del svečanosti in kulturnih aktivnosti ob različnih priložnostih. Nastala je svečana uniforma, ki jo sestavljajo srajca, usnjen brezrokavnik in širokokrajni klobuk, ki jih vitezi in častne članice viteškega zbora nosijo še danes. Seveda to niso verni posnetki oblačil iz Valvasorjevega časa, pač pa tedanjemu videzu delno prilagojena, a sodobnemu času podrejena oblačila. Društvu je zasnovo oblačil svetovala dr. Marija Makarovič, etnologinja in poznavalka oblačilne kulture iz Slovenskega etnografskega muzeja. Konjeniki na svojih poteh nosijo rumene majice in črne telovnike.
Od leta 2018 (sprememba v statutu) ima Valvasorjeva konjenica stotnika in predsednika. Funkcija stotnika je zelo odgovorna in častna; biti mora vzor konjenikom, kar ob svojem imenovanju vsak stotnik tudi zapriseže. Predsednik društva pa je njegov zakoniti zastopnik, odgovorna oseba za vse, kar se v konjenici sklene. Prvi predsednik Društva Valvasorjeve konjenice je postal vitez Drago Poglajen, stotnik je ostal Cvetko Možina.
Zanimivo je, da so konjeniki kmalu spoznali, da potrebujejo poleg statuta, ki ureja pravno in formalno delovanje društva, tudi zbirko pravil in etičnih načel, ki bodo vodila konjenike v odnosu do narave, družbe, drugih konjenikov in konj. Valvasorjeva konjenica je povezovala različne ljudi in če so v društvu želeli ohraniti dobre medsebojne odnose in sprejetost v družbi, so morali delovanje članov poenotiti. Kodeks je spisal Dane Namestnik, ki je pripravil akt v 31. členih, in ga je občni zbor Valvasorjeve konjenice leta 1999 sprejel, njegova določila pa se uporabljajo še danes.
V bogatem arhivu Valvasorjeve konjenice so ohranjeni dokumenti njenega nastanka, društvena dokumentacija o občnih zborih, celotna dokumentacija poslovanja s sprejetimi sklepi in odločitvami ter pobudami. Beremo o nazivih in imenovanjih: poleg stotnika, vitezov, častnih članic viteškega zbora,so bili tu še starešina, pisar, praproščak in župan Slavne Valvasorjeve konjenice.
Valvasorjeva konjenica vsako leto izda društveni koledar, s katerim predstavlja svojo atraktivno pojavnost. Koledar je kot letni almanah oz. slikovna kronika društva, saj so na njem vedno fotografije s popotovanj, ekskurzij in drugih pomembnih dogodkov iz leta, ki se je zaključilo.
Koledar se vsako leto izobesi na info točki Slavne Valvasorjeve konjenice pri gradu Bogenšperk, razdeli članom, prav tako je izobešen na mnogih eminentnih razpoznavnih mestih. Podarijo ga sponzorjem in postojankam, ki so jih obiskali v preteklem letu. Slike doživetij budijo spomine, hkrati pa spodbujajo k novim povezovanjem in edinstvenim načrtom.
Valvasorjeva konjenica je od nekdaj slovela po svojih izvirnih in unikatnih listinah; to so zahvale za sodelovanja, spominske listine za župane, listine za gostitelje in traserje in drugi zanimivi zapisi. V tridesetih letih so podelili 197 spominskih listin zaslužnim za podporo in delovanje konjenici.
Listine Valvasorjeve konjenice so bile pripravljene s kaligrafsko pisavo in tušem, natisnjene na ročno izdelanem papirju z delci konjske grive. Listine so estetske, napisane v arhaičnem slogu in zaradi ročnih vnosov imen in zaslug prejemnikov izjemno individualizirane. Pripravljal jih je pisar Dane Namestnik – Vicarius, ki je skrbel tudi za arhiv društva; poslanstvo na tem področju nadaljuje stotnik Cvetko Možina.
Zahvale so podeljevali tudi sodelujočim kulturnikom in drugim zaslužnim posameznikom in ustanovam, ki so Valvasorjevi konjenici omogočili izjemne dosežke na njihovih popotovanjih, saj se je društvo vedno lahko povezovalo z vsemi, ki so imeli v čislih dediščino, kulturo, Valvasorja in seveda konje. Vezi so se prepletle tudi z izjemnim umetnikom, kiparjem Bojanom Štinetom, ki je anatomijo konj poznal do obisti in jo je kot perfekcijo tudi upodabljal.
Častni člani Valvasorjeve konjenice so med drugimi tudi Zasavski rogisti, ki so z nastopi popestrili kulturno pojavnost Valvasorjeve konjenice; igrali so tudi na viteške fanfare, posebna trobila, ozaljšana s simboli konjenice.
Kot društvo je imela Valvasorjeva konjenica različno število članov. Le to se je gibalo nekje med 30 in 60, na popotovanja pa je z njimi odhajalo veliko več udeležencev. Posamezniki s plačevanjem članarine omogočajo delno pokrivanje delovanja društva. Posamezni projekti so potrebovali dodatno finančno podporo za izvedbo, za kar je društvo hvaležno mnogim družbeno odgovornim podjetjem in posameznikom ter lokalni skupnosti, ki so jih podprli.
Z donacijami so omogočili bogatejše in obširnejše delovanje društva, ki ostaja vzor slovenskim konjenikom, saj se trudijo ohranjati kulturne in zgodovinske vrednote, ki so pomembne v nacionalnem smislu, saj negujejo tradicijo življenja in potovanj s konji ter prav posebno izpostavljajo domoljubno pripadnost državi in domovini.
