Najpomembnejši dogodek leta Valvasorjeve konjenice je vsakokratni odhod z gradu Bogenšperk na letno popotovanje; ob prazniku dneva državnosti, 25. junija.
Društvo svojim članom pošlje prijavnice za popotovanje; v njih se določijo podrobnosti, pomembne za organizacijo popotovanja. Vsak udeleženec dobi natančen potovalni načrt, ki je terminsko in geografsko usklajen in predstavlja temelj potovanja.
Vsakoletno popotovanje načrtujejo več mesecev. Vse poti se prejahajo s konji, preverijo se terenski pogoji, odstranijo prepreke. Traserji poti sodelujejo z lokalnimi vodniki, tako teoretično kot praktično na terenu. Predvidijo se postanki na poti in organizacija dogodkov (srečanja s predstavniki občin, zavodov, kulturnikov in protokoli, povezani s prireditvami, urnik dogodkov, …)
Število udeležencev posameznega popotovanja se spreminja od začetka do konca. Organizatorji pomagajo tudi pri izposoji konj, če udeleženci nimajo svojih živali.
Veliko dela predstavlja čiščenje postojanke po odhodu konj; s tem konjenica odraža svoj odgovoren odnos do narave, krajev, kjer bivajo, in svojih gostiteljev. Spremljevalna ekipa poprime tudi za metle, lopate in vile.
Valvasorjevi konjenici se na različnih popotovanjih pridružijo tudi udeleženci brez jahalnih izkušenj, ki pa želijo podoživeti poseben popotniški utrip. Le-ti jih spremljajo na prirejenih vozovih, na katerih tudi pojejo, igrajo, včasih tudi slikajo, skicirajo.
Tako odhod kot prihod konjenice nazaj na Bogenšperk sta postala protokolarna dogodka občine Litija. Konjenike in celotno karavano na pot pospremi radovedno občinstvo – zanimive so tako priprave, kot videz udeležencev – vsekakor pa so najbolj privlačni konji, v vsem svojem dostojanstvu in sijaju.
Konjenica je prva štiri leta jezdila od Bogenšperka do Cerknice; na petem popotovanju (v letu 1997) pa so se podali na grad Medija pri Izlakah, kjer je Janez Vajkard Valvasor domnevno pokopan. Pot je konjenike vodila iz gradu Bogenšperk na Polšnik, Podkum, Trbovlje, grad Medija do Izlak. Vračali so se preko Slivne oz. geometričnega središča Slovenije – GEOSS v Jevnico, preko Velike Štange, Litije nazaj na Bogenšperk. Pet let je konjenico odlično in odgovorno vodil stotnik Martin Knez, nato pa je stotnik postal Andrej Repina.
Valvasorjeva konjenica je v letu 1998 pojezdila v novo smer; za šesto popotovanje so si izbrali pot v Krško. Odločili so se, da bodo na svojih poteh obiskovali kraje in pokrajine, kjer je Valvasor deloval oz. pusti svoj pečat. Krško je mesto in občina, ki živi v duhu Valvasorja: tam je 52-letni Janez Vajkard Valvasor 19. septembra 1693 umrl, le nekaj mesecev po tem, ko je moral zapustiti grad Bogenšperk. Popotovanje se je tako kot vseh pet predhodnih pričelo in končalo na gradu Bogenšperk, poleg Krškega pa so obiskali še Levstikov Čatež, Mokronog, Škocjan, Bučko, Rako, Brežice, grad Mokrice, Čatež ob Savi, Kostanjevico ob Krki, Zbure, Lakonce, Primskovo.
Leta 1999 so si Valvasorjevi konjeniki za sedmo popotovanje izbrali Ljubelj. Pot jih je vodila iz gradu Bogenšperk preko GEOSSA, Rov, Zg. Brnika, Sebenj do Tržiča. Karavana se je nato povzpela na 1.369 m visok prelaz Ljubelj v Karavankah. Doživeli so svečani sprejem, ki sta ga skupaj organizirala župana občine Tržič in sosednje občine Borovlje v Avstriji pri obelisku na vrhu starega Ljubelja. Župana sta počaščena prevzela spominski listini, ki jih Valvasorjeva konjenica podeljuje vsem županom občin, ki jih konjenica obišče. Valvasorjevo konjenico sta na sedmem popotovanju prvič vso pot spremljala policista konjenika v uniformah. V nadaljevanju je konjenica iz vrha odjezdila mimo Golnika do Tenetiš, ter tretjič na tem popotovanju prenočila v gosteh protokola Republike Slovenije na Brdu pri Kranju. V nadaljevanju je Valvasorjeva konjenica preko Domžal, Dolskega, Jevnice in Šmartnega srečno pripotovala nazaj na grad Bogenšperk in svečano sklenila uspešno popotovanje.
V novem tisočletju, letu 2000, so člani Valvasorjeve konjenice odšli na osmo popotovanje, ki jih je vodila proti vzhodu države. Iz gradu Bogenšperk so se odpravili proti Podkumu, nato v Radeče, preko Polane do Jurkloštra, kjer je v turnu samostana krajši čas prebivala znana slovenska umetnica Svetlana Makarovič. Nadaljevali so preko Šentruperta, Cerovca do znamenite in osupljive Žičke kartuzije, nato pa preko Tepanj, Črešnjevca in Hoč v Maribor.
Najštevilčnejša udeležba od ustanovitve, kar 97 konjenikov, je impozantno ter veličastno prečkala most reke Drave in prispela v središče štajerske prestolnice naravnost na Festival Lent. Prireditveni prostor Lenta so od začetka do konca prehajali brez enega samega zapleta. Mariborski župan je ob prejemu spominske listine Valvasorjeve konjenice pripomnil, da toliko konjev ni bilo v centru Maribora vse od odhoda Turkov iz njihovih krajev.
Naslednji dan je konjenica domov v Litijo potovala z muzejskim vlakom z lokomotivo, v kompoziciji pa so bili še dodatno pripeti tovorni vagoni za konje. Podviga, za katerega se ja posebno angažiral stotnik Andrej Repina, se udeleženci še danes z občudovanjem spominjajo.
Marsikdo ob številnih sposobnostih in področnih zanimanjih ne pozna vojaške vloge Janeza Vajkarda Valvasorja. Bil je namreč tudi častnik, celo stotnik in poveljnik vojaške enote kranjskih stanov, ki se je bojevala proti sovražniku na tleh Štajerske. Stotnik Valvazor je kot poveljnik kranjske vojaške enote 400 mož, razporejenih v štiri stotnije, dne 7. avgusta 1683 odrinil na Štajersko, katero so ogrožali madžarski uporniki in Turki. Tri mesece so se kranjski vojščaki hrabro borili na štajerskih tleh in se brez izgub vrnili na Kranjsko. Valvazor je vojaške veščine pridobival v Senju, v Švici, Franciji, v Vojni krajini, pa tudi v Tuniziji (Kartagini).
V letu 2001 so jo na deveto popotovanje ubrali proti Semiču. Pot je vodila delno po stari rimski cesti preko Suhe Krajine v Belo Krajino, v nadaljevanju pa preko Štrekljevca na Gospodično in znani Trdinov vrh. Pot po Gorjancih je peljala deloma po hrvaški strani, deloma po slovenski strani. Spustili so se do samostana Pleterje, kjer so prenočili. Naslednji dan so imeli sprejem na glavnem trgu pri županu Novega mesta. Množičen obisk izvirnih konjenikov je privabil pozornost številnih meščanov in turistov.
Deseto jubilejno popotovanje v letu 2002 je znova počastilo Cerknico, a so konjeniki nadaljevali pot proti Primorski, do Kopra. Podobno kot na osmem popotovanju v Maribor jih je domov peljal muzejski vlak s parno lokomotivo. Udeleženci se spominjajo poti kot ene najbolj zahtevnih, saj je popotovanje zaznamovala res visoka vročina, posebno na poti iz Cerknice proti Kopru. Kosilo oziroma postanek so imeli v idilični vasici pod Socerbom. Vročina ni popustila, a ker je bilo potrebno upoštevati potovalni načrt popotovanja, vreme ni smelo biti ovira. Termometer je kazal 37 stopinj, kar se je tudi čutilo. Tako so se podali po začrtani poti naprej proti morju.
Na Hrvatinih so zvečer sodelovali na osrednji proslavi celotne Primorske ob dnevu državnosti, župan Valvasorjeve konjenice je zbrane občuteno nagovoril, slišala se je himna konjenice, vzdignil se je bučen aplavz, obiskovalci so vstali in pesem »VSTALA PRIMORSKA« je pospremila konjenike ob odhodu s prireditvenega prostora. Tudi konjenike je prežemala radost veličastnega trenutka, ko so povezani častili praznik.
Pot so sklenili na obali, na varnem delu morske plitvine so konje celo popeljali v morje, da so si osvežili kopita, kar je živalim zelo prijalo…
Naslednji dan jim je na poti proti železniški postaji deževno jutro podarilo novo energijo. Konje so natovorili v tovorne vagone in se z muzejskim vlakom odpeljali proti Litiji.
Enajstič na poti, v letu 2003, so bili po poteh Zasavskega hribovja. Tudi bližnja okolica doma je ponujala vrsto zanimivosti in očarljivih kotičkov. Upravni odbor Valvasorjeve konjenice je sklenil, da bo z izvedbo enajste poti konjeništvo promoviral na poseben način, zato so se odločili za izpeljavo popotovanja po novo trasiranih poteh Posavskega hribovja. To je bil projekt Centra za razvoj Litija, ki so ga Valvasorjevi konjeniki postavili v življenje oz. na prijetne steze in poti, prijazne konju in jezdecu. Pri tem sodelovanju jih je vodilo zavedanje, da si mnogi konjeniki želijo jezditi po označenih poteh s kontrolnimi točkami, postojankami, ki jim bodo nudile priveze za konje, seno, vodo, hrano, pijačo, morebitno izposojo konj, prenočišča.
Na sami poti je Slavna Valvasorjeva konjenica posebno izdelane kovinske table s prisotnostjo lastnika domačije in gostov pritrjevala na vidno mesto na postojanki. Še danes je prijetno videti označevalne table, konjenica pa je ponosna na opravljen projekt.
Za leto 2004 in dvanajsti pohod po vrsti so si začrtali velikopotezni načrt: pohod do Gosposvetskega polja v kraju Šentvid v Avstriji. Pot so načrtovali za sedem dni – od 25. 6. do 1. 7. 2004. Prejezdili so več kot 300 kilometrov, premagali 9000 metrov višinskih razlik, prečili osem občin na slovenski strani in sedem na avstrijski. Za vse župane so pripravili spominske oz. zahvalne Valvasorjeve listine.
S pohodom do Gosposvetskega polja, kjer so Karantanci ustoličevali svoje kneze, je Slavna Valvasorjeva konjenica želela na simbolni način prispevati k duhu povezovanja nove združene Evrope, katere del je prav tistega leta 1. maja postala tudi Slovenija. Knežji kamen in vojvodski prestol; močna simbola slovenske preteklosti. Kamen je stal pri Krnskem gradu na avstrijskem Koroškem, kjer so na prestolu ustoličevali karantanske kneze in kasneje koroške vojvode. Kamen se nahaja v dvorani deželnega zbora v Celovcu, prestol pa v mestnem parku v Šentvidu pri Glini na Koroškem.
Na poti, ki jo je organizacijska skupina dvakrat v celoti prejezdila, se o vseh podrobnostih tako z lastniki zemljišč kot z diplomatskimi predstavniki natanko dogovorila, so se kljub temu pripetili manjši zapleti, a vzhičenost in izjemnost sta pridevnika, ki še danes spremljata občutke in spomine o tej poti.
Na GEOSS (Geometrično središče Slovenije) so konjeniki prinesli miniaturni knežji kamen in s tem opravili pomembno simbolno dejanje, ki v času ne bledi.
V letu 2005 so pojezdili proti deželi kralja Matjaža, na Koroško. To je bila slikovita in razgibana dogodivščina, za katero so morali biti tako konji kot jezdeci dobro telesno pripravljeni. A trud je odtehtalo tako gostoljubje kot prijaznost ljudi na poti.
V letu 2006 se je na štirinajsto popotovanje konjenica odpravila na Idrijsko, kjer je svoj čas Valvasorja znanstveno vznemirjal rudnik živega srebra.
Konjenica je kot skupnost zorela kot dobro vino in se zavedala odgovornosti. Na tej poti je bila za konjenike že obvezna čelada, obvezno zavarovanje odgovornosti iz posesti konja in znova večkrat poudarjeno korektno obnašanje in odgovornost do drugih. Konjenike je spremljalo podporno osebje: kovač in veterinarka.
Valvasorjeva konjenica je v lepih rumenih majicah na večer prijezdila v središče Idrije, kjer je potekal čipkarski festival, in pritegnila nemalo pozornosti. Sprejel jih je domači župan, pozdravile melodije idrijskih rogistov. Na tem popotovanju so prečili 10 občin.
Petnajsto popotovanje Valvasorjeve konjenice v letu 2007 je osvežilo znane poti v Cerknico, a je bilo prvič izvedeno pod vodstvom tretjega stotnika Cvetka Možine.
Ob petnajstem popotovanju je popotovanje izjemoma dobilo status »jubilejnega«. Popotovanje so privzdignili s srečanjem na osrednjem postanku v Cerknici; zbrali so se starešina Valvasorjeve konjenice, častni prvi stotnik Valvasorjeve konjenice, župan Valvasorjeve konjenice ter vsi udeleženci popotovanja. Svečanost je dopolnila torta, ki je bila narejena v obliki znaka Valvasorjeve konjenice. Dolgo v noč pa je med udeleženci tekel pogovor o prejezdenih petnajstih popotovanjih.
V letu 2008 je šestnajsto popotovanje Valvasorjevo konjenico poneslo na grad Kostel ob reki Kolpi. Na visoki pečini nad Kolpo je mnogim turškim obleganjem uspešno kljuboval izjemni grad, ki ga je v Slavi vojvodine Kranjske izpostavil tudi baron Janez Vajkard Valvasor. Konjenica je lokalno skupnost želela opozoriti, da je pravi biser med gradovi in s tem pospešiti njegovo obnovo in s tem ohranitev neprecenljive kulturne dediščine. Proglašen je bil za kulturni spomenik Republike Slovenije državnega pomena. Ob Kolpi so se udeleženci imeli lepo, gostoljubje gostiteljev je bilo pregovorno obilno.
Valvasorjeva konjenica si je prvič pripravila »športni dan«: rafting po Kolpi, kamor so jih domačini prepeljali kar s staro nakladalko za seno; doživetja na reki so bila izjemna, konji pa so uživali prost dan. Enotno so sklenili, da si bodo športne dni v bodoče še pripravljali.
Udeleženci popotovanj so vedno prevzeti nad pokrajino, skoraj vedno doživijo topel sprejem prebivalcev, predvsem pa jih prevzame silovitost dediščine povezane z Valvasorjem, ki je po vsej Kranjski pustil svoj pečat.
Na tej poti so imeli turobnejše vreme, a Valvasorjeve konjenice nič ne zaustavi. Ne glede na namestitev ali vreme se udeleženci s popotovanj vrnejo polni vtisov. Povratek čez Reteče, Osolnik, Topol, Tacen, Podgrad, Lazarjev vrh, Janče, Šmartno, Črni Potok do Bogenšperka. Ježa skozi Šmartno.
V letu 2010 je konjeniška karavana pojezdila v Posavje; osemnajsto popotovanje je za cilj postavilo Sevnico. Tudi Valvasor je poznal Sevnico in v njegovem času je bil znamenit predvsem grad, ki ga opiše: »Vrh položnega hriba nad Sevnico stoji grad (Liechtenwald) mogočna stavba z okroglimi stolpi na vogalih in z arkadnim notranjim dvoriščem.« Grad je doživljal razgibano zgodovino.
Valvasorjeva konjenica je seveda doživela sodobnejši utrip življenja ob Savi; prijetna in lahkotna ježa jim je ostala v lepem spominu, prehajanje med dolenjskim in posavskim gričevjem in dolinami, predvsem pa so pomnili toplino in vedrino sprejema v vsakem kraju, ki so ga obiskali. Ko so se vračali iz Sevnice so prenočili v brunarici društvenih prostorov Krekove konjenice v Šentjanžu. Večer se je obeležil z presenečenjem. Obiskala jih je dalmatinska klapa iz Hvara, ki jo je pripeljal prvi častni stotnik. Ob zvokih dalmatinskih pesmi so čutili valove morja, čeprav so bili od njega oddaljeni nekaj sto kilometrov. Zadnja nočitev na poti proti Bogenšperku je bila na domačiji Klinc Moravče pri Gabrovki. Karavana je prespala v rastlinjakih za gojenje rož in zelenjave, ki so se spremenili v spalnice – rože in zelenjava so bile večinoma v tem času že na vrtovih kupcev.
V letu 2011 je na devetnajstem popotovanju konjenica obiskala grad Kamen. Želeli so spoznati okolico Tržiča. Mogočna razvalina Kamna še danes priča o svoji nekdanji pomembnosti, saj je imel strateško lego na nekdanji tovorni poti iz Bohinjskega kota in Zgornje Savske doline čez Prevalo proti Tržiču in nadalje čez Podljubelj do Koroške. Grad ima zanimivo ter razgibano zgodovino ter znamenite lastnike in prebivalce.
Na predvečer obiska gradu Kamen so jim v Sebenju pri domačiji Jazbec pripravili pravo praznovanje. Za Valvasorjevo konjenico so organizirali presenečenje v obliki nastopa z lipicanci iz Lipice s programom pod »taktirko« priznanega slovenskega jahača Lojzeta Laha. Druženje je popestril tudi ansambel Veseli Gorenjci, tako da so imeli pravo gorenjsko »veselico do jutranjih ur«. Naslednji dan pa so kljub dežju odrinili proti domu.
Jubilejno dvajseto popotovanje Slavne Valvasorjeve konjenice v letu 2012 je bilo izvedeno ponovno v Cerknico, kjer jo je konjenica ubirala po nekaterih znanih in nekaterih povsem novih poteh ter utrjevala stare prijateljske vezi in sklepala nova prijateljstva. Druščina na tem popotovanju je bila velika. Pot je vodila po ljubljanskem barju, so pa vsi enotno ugotovili, da se poti spreminjajo in da jih je veliko pokritih z asfaltom. Pomembno je torej pot vedno trasirati v celoti, saj se infrastruktura nenehno spreminja. Ob tem jubileju je bil organiziran avtobusni izlet po okolici Cerknice, Loškega Potoka do gradu Snežnik, kjer so se udeleženci postavili pred objektiv.
V prvih letih popotovanj bi ženske v konjenici resda lahko prešteli na prste ene roke, a se je njihovo število vsako leto povečevalo. Danes z gotovostjo trdimo, da karavano konjenikov tvori že polovica žensk in kar veliko se jih lahko pohvali s številnimi prejezdenimi popotovanji. Vzniknilo je tudi veliko tako imenovanih družinskih in prijateljskih timov jahačev in jahačic. Obiskali so tudi Babno Polje, ki slovi po svojih nizkih temperaturah in velja za slovensko »Sibirijo«.
V letu 2013 se je konjenica podala v Savinjsko dolino; na enaindvajseto popotovanje jih je privabljal zgodovinski sloves gradu Žovnek, gostili pa so jih v Konjeniškem klubu Mustang. Na pobočju planote Dobrovelj v občini Braslovče stojijo obnovljene ruševine enega najstarejših gradov na Slovenskem, nekoč mogočnega in pomembnega Gradu Žovnek, ki je bil družinski dom svobodnih gospodov Žovneških, kasnejših Celjskih knezov. Grad je bil dolgo strateško pomemben, kasneje so si lastniki uredili modernejše domovanje, grad pa je postopoma propadal. A od leta 1995 ga Kulturno-zgodovinsko društvo s podporo občine postopoma obnavlja. Konjenica je načrtovala obisk Celjskega gradu, konji so ostali na privezih v konjeniškem klubu na Gomilskem. Konjenike je na izlet peljal avtobus, nekateri pa so se odločili za doživeti prevoz s tovornim vozilom.
Popotovanje z Valvasorjevo konjenico v letu 2014, že dvaindvajseto po vrsti, je bilo namenjeno obisku nekdanjega gradu Kozjek, od katerega so v sodobnosti ostale le še ruševine nad vasjo Dolenje Selce pri Dobrniču na Dolenjskem. A v letu 1689 nam ga Janez Vajkard Valvasor opisuje in upodablja kot dvonadstropno stolpasto stavbo, ki je imela pravokotni tloris ter večji prizidek na južni strani, obdajalo pa ga zunanje obzidje s tremi stolpi. Valvasor kot zadnjega lastnika gradu navaja Ludvika Kozjaškega, ki so ga leta 1475 ujeli Turki; domači so zanj plačali odkupnino, a je Ludvik kmalu po vrnitvi umrl, saj naj bi ga Turki pred izpustitvijo zastrupili. Grad je tako postopoma propadel…
Dvaindvajseto popotovanje bo ostalo v spominu zaradi izvirne namestitve na toplarju, ki je bil zastekljen. Gostitelji z Domačije Gorc (Dolenje Selce pri Dobrniču) so bili zelo pozorni: pripravili so jim tudi vzmetnice ter prostor za kuhinjo in jedilnico v šotoru.
Z gradom Kozjak povezujemo Jurčičevo literarno zapuščino: grad in njegova zgodovina so ga namreč navdihnili za pisanje zgodovinske povesti Jurij Kozjak, kjer je dogajanje postavljeno v 15. st., čas turških vpadov. Zgodbo zaplete s spletko v plemiški družini in presenetljivim koncem.
Namen triindvajsetega popotovanja Valvasorjeve konjenice je bilo spoznati grad Rajhenburg in njegovo okolico, torej Brestanico, Krško in Posavje. Znamenitosti gradu je leta 1689 opisal njihov vzornik baron Janez Vajkard Valvasor. Grad je pogosto menjal lastnike (prvi zapis o prenosu te posesti je iz leta 895), najznamenitejši lastniki pa so bili Rajhenburški.
Njegova novejša zgodovina je temačnejša: v aprilu 1941 so Nemci red trapistov pregnali in v gradu uredili preselitveno taborišče za izganjanje Slovencev, od koder je na pot izgnanstva v Srbijo, na Hrvaško in v Nemčijo šlo okrog 45.000 Slovencev. Po vojni je bil grad nacionaliziran, v njem so bili do 1966 zapori. Novejša odkrita spoznanja o objektu so ga dokončno umestila med najpomembnejše spomenike srednjeveške grajske arhitekture na Slovenskem, zato je bil letih 2010– 2012 celovito prenovljen. V njem deluje muzej z zanimivimi zbirkami in galerija.
Štirindvajseto popotovanje je bilo zadnje popotovanje v uveljavljeni obliki, saj so se popotovanja od leta 2017 dalje nadaljevala v obliki taborov. Cilj je bil grad Turjak, ki ga je opisal tudi Janez Vajkard Valvasor. Turjak ima burno zgodovino, njegovo ime, kot tudi ime kraja, kjer stoji, izhaja iz imena izumrlega goveda tur, ki so ga imeli grofje tudi v svojem grbu.
Prvotni grad je stal nekoliko nižje, na sklanem pomolu, od koder se je zaradi odličnega razgleda na rimsko cesto v dolini, lahko učinkovito nadziralo trgovski promet. Izredno pomembno vlogo v zgodovini našega naroda je odigral Andrej Turjaški, ki je leta 1593 v bitki pri Sisku skupaj s soborci premagal do tedaj mogočno in številčno turško vojsko. V gradu se je nekaj časa pred preganjalci skrival tudi Jurij Dalmatin. V drugi svetovni vojni je bil leta 1943 v bitki močno poškodovan, precej notranje opreme pa uničene. Med popotovanjem iz gradu Turjak, preko Ilove Gore na grad Šumberk, jih je doseglo silovito neurje z močnim vetrom, nevihto in točo.
Strele so udarjale levo in desno in konji niso bili povsem enotni, v katero stran bi šli, če bi sploh kam šli. Konjeniki so uporabili vso svojo modrost in izkušenost in se poskrili, kamor se je poskriti dalo, dokler se neurje ni poleglo. Karavana se je nato zbrala v ustaljeno formacijo in nadaljevala pot na grad Šumberk. A pustolovščin še ni bilo dovolj: pri sestopu z gradu po strmi in ozki od vode zglajeni poti, naj bi konjeniki konje vodili na vajetih peš. A to za gladke podplate jahalnih škornjev ni prišlo v poštev: konjeniki so dobesedno drseli po več metrov navzdol – nekateri po kolenih,drugi po zadnjici. Konec je bil dober, čeprav blaten!