Župan Ivan Hribar je po 11. uri dopoldne odprl sejo, potem ko sta podžupan dr. vitez Bleiweis in občinski svetnik dr. Majaron pripeljala slavljenca v dvorano; namenjen mu je bil sedež desno od župana. Takoj nato se je vzdignil župan ter v iskrenih besedah pozdravil cenjenega literata. Rekel je, da je mesto in občino doletela izredna čast, da imajo v svoji sredi nadvse zaslužnega moža. Njegove velike zasluge za olepšanje našega lepega jezika so splošno znane, da mu jih ni treba navajati. Najvišjo čast je slavljencu že občinski svet izkazal lani, ko mu je podelil častno meščanstvo. Slavljenec, čeravno živeč v tujini, si je ohranil gorečo ljubezen do svojega naroda in do mesta, kjer je srkal prve plodove znanja in vede. Pesnik se je včeraj čudil, kako je mesto lepo napredovalo in se razvilo. A ves razvoj je izhajal tako rekoč iz te dvorane, tu se je sklepalo in posvetovalo o vsem, kar naj povzdigne našo ljubljeno prestolnico. V tej dvorani se bo občinski svet tudi v bodoče posvetoval in sklepal, da postane Ljubljana kdaj mogočen dejavnik v podpiranju slovenskega slovstva, če že ne njega glavni vzdrževatelj.
Nato se je obrnil k jubilantu in izrekel, da je današnja seja namenjena le njemu, ki jih navdušuje in je njihov prerok. Zato ga v imenu občinskega sveta in v svojem lastnem imenu najprisrčneje pozdravlja, čemur so se prisotni odzvali z vzkliki živijo. Nato je dal župan besedo občinskemu svetniku dr. Trillerju, ki je imel prijetno dolžnost izpeljati slavnostni nagovor. Seja ljubljanskega občinskega sveta v proslavo sedemdesetletnice književnika Josipa Stritarja je bila dobro obiskana. Na galeriji je sedelo posebno veliko dam.
Ko je Triller zaključil z govorom, je spregovoril Stritar: »Dovolite mi, da se vam še enkrat in ustmeno zahvalim za čast, ki ste mi jo izkazali, ko ste me imenovali za častnega meščana. Bodite prepričani, da znam ceniti to čast. Že gospod župan je omenil, kako lepo je napredovalo moje ljubo mesto Ljubljana. Čast za to gre vrlemu gospodu županu. Zdi se mi prav, da se še enkrat zahvalim za izkazano mi čast in na to, ki ste mi jo danes na novo izkazali, in ki se mi zdi, da je prevelika, ker se izkazuje tako čast navadno šele po smrti. Mene je pa še nekaj!«(Živahni živio-klici.)
Serenada, ki jo je v soboto zvečer priredila Društvena godba s sodelovanjem gasilnega društva in Glasbene matice, je po poročanju prav lepo uspela. Pred hišo banke »Slavije«, kjer je bil literat gost gospoda župana, je občinstvo navdušeno klicalo: »Živijo«. Glasbena matica pa je vzorno zapela tri pesmi. Po serenadi je pri županu sledilo kosilo, pri katerem je stregel restavrater gospod Kampoš.
Sprevod z baklami, ki ga je tega večera priredilo ljubljansko gasilno društvo s pomočjo Društvene godbe, je spremljalo na tisoče ljudi pred županovim stanovanjem. Po ulicah je odmevalo navdušenih klicev, a pred županovo hišo in v vseh sosednjih ulicah je nastala pravcata gneča. Iz tisoč grl so donele ovacije priljubljenemu jubilantu, nežne roke so sipale cvetje, godba je igrala navdušene koračnice. Hipoma pa je zavladala praznična tišina in tedaj so zadonele umetniško ubrane pesmi iz grl pevcev Glasbene matice. Matičarji so zapeli tri pesmi: G. Ipavca „Oblaček”, „Pri oknu sva molče slonela” (Stritarjevo besedilo) in Vogričevo „Lahko noč”. Stritar je pri odprtem oknu vedno znova navdušeno ploskal ter se prisrčno zahvalil pevcem. Svojo ganljivo zahvalo za lepo prireditev je izrekel tudi posebni delegaciji pevskega zbora. Ko pa so začele vrste odhajati, so se prirejale gotovo celo četrt ure navdušene ovacije.
