VELIKI VENEDIGER
Kako nebeško lepo je bilo tisto jutro! Še sedaj se mi širi srce veselja, ko se spomnim, kako veselo smo jo ubirali poleg divjega potoka po ozki stezi navzgor. Bili smo kakor spočiti jeleni. Zrak hladen in oster, nad nami temnomodro nebo, čisto kakor oko nedolžnega deteta, pred nami Birnlücke, za njo pa ledeniki s svojimi krasotami. Kaj smo hoteli še več?
Noge so nas nesle tako urno, da smo bili kar naenkrat na Lahnerski planini. Tu obstanemo zavzeti nad lepoto, ki se nam je mahoma odkrila. Trata je podobna gladki zeleni preprogi, posuti s samimi demanti, po nji se pasejo lepe črede, glasovi njihovih zvoncev se prelivajo v šumenje valov, ki se ž njimi poigrava veseli Ahrnski potočič, na velikansko steno je naslonjena nizka planšarska koča — nad tem vsem se pa dviguje nepopisno veličastno Dreiherrnspitze, vsa odeta v bleščeč sneg in led …
Do vrh sedla smo imeli samo še 600 metrov višine. Dreiherrnspitze nam je bila tako blizu, da tako blizu, da je Lojze začel — godrnjati. Prejšnja dobra volja ga je hipoma minula, in začel mi je očitati, da sem ga zapeljal med — »filistre« smukavce po prelazih.
»Lahko bi bili danes tam gori 3505 m visoko, tako pa že drugi dan ne dobim drugega pod noge kakor prelaze, same prelaze. Sram naj zdaj nas bodi! Mi ne plezamo, le prelazimo. Prelazniki!« Tako je vzdihnil žalostno, pogledal je na ledenega orjaka, ter jezno vrgel v travo cepin, ki že od Hochgalla sem ni imel pravega opravila……….
Sekciji »Warnsdorf« mora pač vsakdo priznati, da si je izbrala za svoj dom izredno lep prostor. V neposredni bližini se dvigujejo krog in krog ledeni orjaki, med katerimi se seveda najbolj odlikuje Dreiherrnspitze. Severno od nje se vrste Simonyjeva vrhova in Maurerkeesköpfi. Pred Maurertörlom se greben cepi; en del se zavije skoraj pravokotno proti Krirnmlertörlu in se šele onstran vratic dvigne zopet znatneje nad tri tisočake v Sonntagskopfu (3135 m) in Schlieferspici (3290 m); desnega odrastka pa, ki se zavije proti Vel. Geigerju, ni mogoče izpred koče zasledovati. Lep je tudi pogled na Birnlücke, zlasti pa na Reichenspitze (3305 m), ki se ponosno dviguje nad ostale vrhove Gerloške skupine. Najbolj seveda pa občudujemo širni Krimmlski ledenik, ki se nam zdi s svojimi neštevilnimi poči in razzebami podoben v hipu zamrznjenim brzicam in slapovom mogočnega veletoka.
Sredi te ledene pustinje stoji na zeleni trati lepi Warndorfski dom, na klopeh poleg njega počivajo dame v izprehodnih oblekah, po trati pa skačejo otroci in trgajo planinske cvetice. Sekcija namreč ni postavila koče le za hribolazce, marveč zlasti za izletnike iz šest ur oddaljenega Krimmla. Zato je zgradila lepo ježno pot iz doline, kočo pa preskrbela s prostorno obednico in posebnimi sobami.
Ob eni popoldne se odpravimo naprej. Ker je bila pot šele blizu vrha s snegom pokrita, smo bili v tri četrt uri že na Krimmlertörlu……….
In smo stopili na širni Gornji Sulzbaški ledenik. Tu nas je solnce neusmiljeno žgalo. Zato smo se zatekli v senco strmega grebena na desni strani vratic. Lojzu se sicer izprva ni nič prav ljubilo lezti po strmem plazu do skalovja; sedel je kar sredi ledenika v mehki sneg. Sčasoma mu je pa vendar postalo zgoraj pretoplo, spodaj premrzlo, in pribasal jo je rad za nama v hladno senco. Tu smo ostali do treh, dokler ni ponehala največja vročina; še takrat smo se neradi ločili od lepega prostorčka. Bilo je namreč jako prijetno sedeti v senci in gledati doli po Sulzbaških ledenikih: na Vel. Oeiger (3365 m), Vel. Venediger (3660 rn) in druge vrhove, ki obkrožujejo te velikanske z ledom napolnjene kotanje. Videli smo tudi na skalovitem pobočju Kursingerjevo kočo (2558 m); oddaleč se nam je zdela podobna trdnjavi, stoječi na temni steni.
Na Lojza je koča vplivala s tako privlačno silo, da je venomer silil na pot. Zato smo se počasi dvignili, navezali smo se na vrv in odšli po zmerno napetem ledeniku navzdol. Sneg je bil tako mehak, da se je Jožku in Lojzu prav neprijetno udiralo. Meni se je pa na Jožkovem koncu vrvi godilo prav dobro, ker sta mi tovariša delala lepe in trdne stopinje. Tako smo hodili dobro poldrugo uro; dva sta godrnjala, kadar se jima je črez kolena udrlo, eden se je pa na tihem smejal.
A kmalu se je stvar obrnila tako, da je zadnji godrnjal in sta se prva dva smejala.
Ravno pod Kursingerjevo kočo se velik del Sulzbaškega ledenega veletoka odcepi in obrne proti Gornji Sulzbaški dolini. Ker je padec jako strm, se je ledenik grozovito razpočil. Povsod zevajo velikanske razzebe in poči, nad njimi se pa kopičijo ledeni stebri, stožci, piramide in klade v najrazličnejših oblikah in velikostih. Te ledene razvaline so znane pod imenom »Turkische Zeltstadt«.
Da se jih izognemo, krenemo bolj na desno proti sredini ledenika in stopimo na skalovje, ki je podobno malemu otoku sredi ledenega morja. Toda gori priti je bilo lažje nego doli. Kjerkoli poskušamo, povsod naletimo na gladke navpične stene. Naposled se posreči Jošku iztakniti strm žlebič. Urno se spustimo po njem doli, preskočimo obrobno zev in zopet smo na ledeniku.
Tu je bil pa led popolnoma brez snega. Na vseh straneh so hiteli po ledenih tleh potočki snežnice in so si delali plitve struge, tuintam so se pa zrcalili solnčni žarki v malih na pol zamrznjenih jarkih. Treba je bilo prav paziti, da se je našla suha stopinja. A Lojze in Joško sta hitela na vso moč; toda kaj pravim hitela, bezljala sta v pravem pomenu besede in me vlekla za seboj. Potem pa pazi, če moreš, na stopinje! Skakal sem na vse strani, kakor sem vedel in znal, in sicer tako spretno, da sem največkrat stopil naravnost v — lužo, s katere je Lojze odnesel še suho nogo, potem ko je previdno razbil ledeno skorjo ter tako meni pripravil pot. Jaz sem sicer godrnjal, jezil se in vpil, a onadva sta jo še hitreje cvrla, iz neznanega mi vzroka.
Ko pridirjamo črez ledenik na kopno, ju vprašam, kam se jima tako mudi. Toda JoŠko mi kar molče pokaže z roko nazaj na ledenik in jo ubere po strmem melu navzgor. Ozrem se nazaj in odgovor mi je bil takoj jasen. V smeri proti koči se je pomikala cela procesija vodnikov in hribolazcev. Ker pa velja v kočah pravilo »kdor pred pride, pred melje«, naju je Joško gnal brez usmiljenja naprej, da bi si zagotovili prenočišče. Njegova skrb pa ni bila odveč, kajti Kursingerjeva koča je včasih napolnjena do zadnjega kotička. Tudi mi nismo več dobili posebnih sobic, a smo vsaj na skupnem ležišču izborno počivali.
Kočo je zgradila Solnograška sekcija; imenovala jo je po Kursingerju, ki je bil eden izmed prvih obiskovalcev Venedigerja. Prostor je izbran jako srečno. Tudi tistemu, ki gleda gore raje z vznožja, se bogato izplača sedemurna hoja od postaje Rosenthal- Gross-Venediger na Krimmlski železnici. Pogled na Turško taborišče, prostrani Sulzbaški ledenik, na Venediger in vrsto ostalih vrhov je nepopisno lep.
Ker se je obednica vedno bolj polnila z gosti, smo šli raje pred kočo. Lojze se je vsedel s pipico v ustih na gladko skalo in je užival tisto veselje, kakor sem mu ga bil zjutraj prerokoval. Midva z Joškom sva pa lazila po strmem pobočju in plezala po ploščatih skalah, kakor dva razposajena dečka. V svoji gorečnosti sva komaj zapazila, da sva prišla že na rob stene, pod katero se gromadi ledovje Turškega taborišča. Tu sedeva na travo, prisluškujeva bobnjenju Sulzbaškega potoka in gledava na ledene vrhe, ki so se žareli v žarkih tonečega solnca. Doline so že zavite v temo, a tu gori je še svetlo. Toda polagoma začno lezti iz globin temne sence, kakor zločeste pošasti, in zlati prameni se jim umikajo vedno višje in višje.
Že je črna noč razprostrla svoja krila čez ledenike, objela je vitke vrhove, samo Venediger se ji še upira. Njegov vrh sveti daleč na okrog, kakor velikanska goreča plamenica, a kmalu zablisne tudi na njem zadnji pramen in ugasne. Tiha noč zavlada krog in krog, in na nebu zamigljajo milijoni zvezd………
Drugo jutro smo že o poltreh zapustili kočo. Lojzetova svetilnica nam je prav dobro služila; kajti bila je še temna noč. Ozka nadelana steza nas je najprej vodila visoko nad ledenikom po skalnatih pragovih Keeskogla (3298 m); nato se je pa začel bolj in bolj spuščati navzdol. Hodili smo komaj dobre pol ure in že smo stali na Gornjem Sulzbaškem ledeniku. Tu se natvezemo, nato pa odrinemo urno naprej. Bilo je namreč precej hladno. Svetilnico smo ugasnili, ker so bili sledovi prejšnjih partij dobro vidni. Bili smo že precej daleč na ledeniku, ko so se šele prikazale lučice, ki so ž njimi vodniki svetili svojim gospodom. Hodilo se je kaj imenitno, ker je bil sneg trd, ledenik pa skoraj popolnoma raven.
Kmalu pa se začno javljati prva znamenja jutranje zore. Hladna sapa zaveje po ledeniku, vrhovi stopajo eden za drugim iz teme in na vzhodu se začno robiti grebeni z bledorudečimi pasovi. Naenkrat zažari nebo in vzhajajoče solnce pritisne Venedigerju prvi poljub na ledeno čelo. Še malo časa — in že stoji ognjena obla visoko nad Spodnjimi Sulzbaškimi vratci (2874 m), kmalu nato pa zažare vsi ledeniki v zlatih pramenih. Polagoma postaja svetlo tudi v dolinah noč mora oddati vlado mlademu dnevu in se umakniti v globoke poči in razzebe. Krasen je v gorah ta boj med nočjo in dnevom, bodisi zjutraj ali zvečer………!
»Oprostite gospod, midva sva se že nekje videla; zdi se mi, da na Marmolati.«
Med temi besedami prikobaca Lojze popolnoma na vrh in se postavi pred tujca. Tudi temu se začne nekaj svitati. Seže mu v ponudeno roko in pravi: »Na Marmolati se nisva videla, pač pa nekoliko pod vrhom. Skoraj gotovo ste Vi tisti, ki se je jezil, ko sem mu z dvema vodnikoma zastavil ozko polico? Povem Vam, da ne grem nikdar več na tako goro, kakor je Marmolata, in če so tudi skozi in skozi železne stopnice izpeljane. Venediger, to vam je nekaj pametnega; lepo počasi hodiš za vodnikom, oziraš se krog sebe, kakor se hočeš, in prav nič se ti ni treba bati, da bi padel črez skalovje v kak prepad brez dna. — Toda čemu ste prilezli po tej strmini gori; jaz se niti ne upam doli pogledati. To niste ljudje, marveč vragi!«
»O, pravi pristni ljudje smo,« hiti mu Lojze pojasnjevati, »tale je iz Ljubljane, kjer uči dekleta; lansko leto je bil z menoj na Jungfravi. Onile gospod, ki ravno sedaj pleza gori, je tudi iz Ljubljane; on je nepoklican, pa jako dober fotograf; na Hochgallu naju je imenitno zadel. Jaz sem pa iz Štajerskega.«
Toda čemu bi še nadalje opisoval to srečanje? Konec je bil ta, da sta Lojze in njegovo znanje z Marmolate kmalu potem sedela na plaščih in se prijateljsko prepirala, iz čigavega mehurja bi nabasala pipici.
Hribolazcev in vodnikov je pa za nami prišlo še toliko, da smo zasedli ves vrh, akoravno je jako prostoren. Vkljub zgodnji uri — bilo je ravno šest — ni bilo prav nič mraz. Solnce nas je že prav prijetno grelo in tudi vetra ni bilo. Vzduh je bil popolnoma čist in niti najmanjša meglica ni kalila temnomodrega neba.. A kljub krasnemu vremenu in razgledu ni bilo izprva pravega užitka.
Krog nas so stopali vodniki, prepirali se za imena gora, menjavali si gospode in jih priganjali k odhodu. Gospodje so se pa poslavljali od papirnatih in srebrnih kronic ter z zamenjanimi vodniki, zapuščali vrh, da bi prišli hitreje do brašna. Vodniki puščajo namreč kaj radi nahrbtnike na sedlu, da spravijo svoje gospode hitreje z vrha. Da pridejo hitreje domov, prevzamejo Tirolci hribolazce, ki se vračajo z Venedigerja na Tirolsko, Solnogradčani pa tiste, ki so namenjeni na Solnograško. Vodniki napravijo to barantijo navadno takoj, ko se snidejo na vrhu.
Ker se je torej vodnikom in gospodom mudilo doli, ostala nas je kmalu na vrhu čisto majhna družba. To nam je bilo jako po volji; zakaj še le zdaj smo mogli prav uživati zares prekrasen razgled. Kamorkoli se ozremo, povsod vidimo vrh pri vrhu, ledenik pri ledeniku. Do malega vse skupine Vzhodnjih Alp so se vrstile v lepem vencu krog nas. Na severu smo še dobro razločili Dachstein, na zahodu so izza Ortlerja pogledovali celo ledeniki Bernine, na jugu se je najlepše videl vitki Antelao, na vzhodu nam je pa segal pogled daleč čez Šobersko skupino.Ker smo se vsi ogledali najprej po starih znancih, je tudi Lojzetovo oko kmalu iztaknilo med sivimi Dolomitskimi stolpi bleščečo Marmolato. Vsi smo pa z veseljem pozdravili vitki stožec Hochgalla na eni in Vel. Klek na drugi strani. Da smo se ozirali tudi tja doli v drago domovino, mi menda ni treba še posebej poudarjati.
Celo poldrugo uro smo gledali s svojega vzvišenega prostora v prekrasni planinski svet, in preglala nas je šele bojazen pred mehkim snegom. Pred odhodom je Joško še celo družbo ujel na ploščo. Na njegovo zahtevo sem se moral med tem opravilom pokriti.
»Ker bo slika majhna,« opomnil me je, »samega sebe ne boš spoznal, ako si gologlav; na klofeti Te pa vsak spozna, kdor je le kedaj »Vestnik« bral, zakaj tako grdega pokrivala ne najdeš v celih Alpah……….«
Janko Mlakar, Med Šmarno goro in Mont Blankom, ZO 1995
