V vojno so vpoklicali večinoma kmečke fante in može, Gorenjska pa je postala vojno zaledje. Tu bojev sicer ni bilo, a je bilo življenje v celoti podrejeno vojnim razmeram. Vojaki z bojišča so v zaledje prihajali na krajši počitek ali na zdravljenje v vojne bolnišnice, s Primorske so pribežali begunci.
Na Gorenjsko so prišle bojne enote, vozarstvo za dostavljanje vojaškega materiala na bojišče in mladi neizkušeni fantje večnacionalne monarhije, ki so se v zaledju urili vojaških veščin pred odhodom na bojišče. Oficirji so spali v gostilnah, šolah, župniščih, medtem ko so vojaki do zime spali na prostem, nato pa po hišah domačinov. Zaradi pomanjkanja hrane je med civilisti, zlasti starejšimi, otroki in ženskami, vladalo hudo pomanjkanje. Praznovanja in pojedine so bili prepovedani. Hrano je bilo mogoče kupiti le z živilskimi kartami, saj je država zaplenila zaloge živil. Da bi ljudem zagotovili vsaj osnovne potrebščine, je oblast uvedla nakaznice, leta 1915 za kruh, 1916 za sladkor, 1917 za oblačila in obutev.
V Kranju se je že avgusta 1914 pojavilo pomanjkanje žita, leta 1917 pa je predvsem primanjkovalo slanine in masti. Prišlo je do hudega naraščanja cen živil. Že leta 1914 so uvedli zapiranje gostiln in kavarn ob 22-ih, točilnic ob 19-ih. 22. junija 1915 je bila v Kranju uvedena policijska ura – odtlej se je vse zaprlo že ob 20-ih. Vojna je imela poleg vojaških izgub zaradi pomanjkanja, beguncev s fronte in španske gripe tudi v zaledju in med civilnim prebivalstvom hude posledice. Na krvavih poljanah velike vojne je življenje izgubilo 10 milijonov vojakov, med njimi več kot 35 tisoč Slovencev. Na Gorenjskem je bilo več žrtev na podeželju kot v mestih. Popisanih je 3993 gorenjskih žrtev, med njimi iz Kranja 60.
