V drugi polovici meseca novembra leta 1921 je bil ustanovljen stavbni odsek prvega jugoslovanskega vsesokolskega zleta. Na svoji prvi seji, ki je bila sklicana v Narodnem domu, je stavbni odsek razpravljal o ustrezni lokaciji za izvedbo zleta, kjer bodo lahko gostje uprizorili javno telovadbo in izpeljali mednarodno gimnastično tekmovanje. Glede zletnega prizorišča so se odločali med prostorom na Kodeljevem, prostorom v Spodnji Šiški na Luckmanovih parcelah ter prostorom na Ljubljanskem polju ob Linhartovi cesti. Zaradi neravnega terena, prevelike oddaljenosti in slabih komunikacijskih kapacitet so ovrgli prvi dve možnosti ter izbrali tretjo, torej na Ljubljanskem polju ob Linhartovi cesti, natančneje prostor med današnjo Linhartovo in Topniško cesto in Zupančičevo jamo.
Načrtovanje
Izbrano lokacijo za zletišče je odkupil Jugoslovenski sokolski savez delno od inženirja Bremca v izmeri 26.968 m², dve parceli od brata Sokola Viktorja Rohrmanna v izmeri 10.844 m², brezplačno je prepustila svojo sosednjo parcelo Kranjska stavbna družba v izmeri 32.503 m². V najem pa se je še vzela ob gramozni jami ležeča parcela sestre Sokolinje Franje Kunaverjeve v izmeri 12.347 m², tako da je celotno pridobljeno zemljišče merilo 82.662 m². Zletišče se je razprostiralo od severa proti jugu v skupni dolžini okrog 300 m med Linhartovo ulico, bolnicšnico za silo in poleg nje ležečo gramozno jamo brata Zupančiča; od vzhoda proti zahodu pa v širini okrog 250 metrov med javno poljsko potjo in čez posestvo Franje Kunaver do gramozne jame. Sredi zletišča so načrtali prostor za telovadišče v dolžini 152 metrov dolžine in 104’50 m širine za pet tisoč telovadcev in telovadk, ki bi izvajali proste vaje.
Levo in desno vzporedno s podolžno osjo so ob telovadišču načrtovali prostore za telovadno orodje. Ob omenjenem prostoru so projektirali glavno (zahodno), vzhodno (člansko) ter severno in južno tribuno. Za zahodno (glavno) tribuno so zgradili 25 metrov široko slavnostno cesto z dvema glavnima monumentalnima vhodoma, s katerima so bile zvezane blagajnice oziroma majhne zletne pisarne, pa še pošta, policija, okrepčevalnice in druge storitve. Poleg pisarniških objektov so postavili stranišča za občinstvo.
Za člansko tribuno, katere srednji del sta tvorila dva godbena paviljona z zveznim portalom, ki je služil kot dohod telovadk na prizorišče vaj, so se nahajali zbirališče z garderobami, stranišča in umivalniki za okrog štiri tisoč telovadk. Za severno in južno tribuno so prav tako napravili zbirališči, vsako za dva tisoč petsto telovadcev, vendar brez godbenih paviljonov. Med vzhodno in južno ter vzhodno in severno tribuno so načrtovali dva stranska vhoda z blagajnami, bifeji in rešilnima postajama.
Po končanju situacijskih načrtov so v tehnični pisarni gradbenega odseka, ki je delovala v palači Trgovske in obrtne zbornice v Beethovnovi ulici, izdelali podrobne načrte, pripravili proračune in pogoje za vsa tesarska in druga obrtniška dela. Tesarska dela so razpisali javno po konkurenčni poti, termin za vlaganje ponudb so določili za 15. aprila 1922. Omenjenega dne je imel stavbni odsek sejo v zletni pisarni v Narodnem domu, da je pregledal proračun in oddal dela. Po razkritju posameznih prispelih ponudb so ugotovili, da je ponudba sokolskega brata Ivana Zakotnika, ki je bil tudi mestni tesarski mojster, najugodnejša in najcenejša izmed vseh: ceno je postavil na 2.654.600,63 dinarjev. Zaradi nujnosti izvedbe del se je Ivan Zakotnik zavezal, da bo dela opravil najpozneje do 15. julija 1922.
Zaradi potreb in uporabe raznih začasnih pisarniških prostorov med delom so na prostoru bodočega zletišča postavili objekt pri glavnem jugozahodnem vhodu, v katerem so delovali tehnična pisarna, policija, telefon, kantina za delavce in skladišče. Ta lesen objekt v obliki podkve in s površino 252 m² je je med julijskim in avgustovskimi dnevi, ko je potekal vsesokolski zlet, služil kot pisarna za finančni, tehnični, stavbni, zdravstveni in prehranjevalni odsek.
Na zahodni strani telovadišča so projektirali zahodno, glavno tribuno s kraljevo ložo. Tribuna je merila 168’15 m v dolžino in 15’35 m v širino, imela je stojišča (ob prostoru za telovadno orodje in na tribuni v petih oddelkih) ter sedeže iz dveh levih in dveh desnih oddelkov ter srednjega dela pod reprezentančnimi ložami.
Potek dela
Za vsa tesarska dela na zletišču so delavci porabili okoli 3000 m³ raznega lesa; to je bilo lesa za tri tovorne vlake, ki so vlekli vsak po petdeset vagonov, kakor so se izrazili v knjigi Spomenica (1923). Iz Linhartove ulice se je odcepil vodovod ter razpeljal po vsem zletišču, tako k vodovodnim školjkam za pitno vodo, v rešilne postaje, vse trgovine pod glavno tribuno, k umivalnikom in drugam.
Zaradi policijsko-požarnih predpisov so morali na zletišču postaviti dva požarna hidranta za primer izbruha požara. Gasilsko službo so neprnehoma opravljali ljubljanski prostovoljni gasilci. Zaradi lažjega nočnega nadziranja zletišča in natančne gasilske straže so postavili močne električne obločnice na visokih lesenih drogovih. Za omogočanje stalne komunikacije med zletnim načelnikom, zborom in godbo so pristojni delavci namestili telefonsko napravo z električnimi zvonci, ki je bila nameščena na načelniškem odru.
S talnim delom na telovadišču so pričeli 3. aprila 1922. Dela so vodili in nadzirali tako imenovani instruktorji, ki jih je bilo deset, ter delovodja. Instruktorji so bili sprva zaposleni pri dovažanju stavbnega materiala, pozneje pa so izvajali službo pri planiranju ter valjanju telovadišča ter postavljanju kolcev za telovadce. Vse to delo so opravljali do konca zleta. 13. aprila so pazniki na zletišče pripeljali vojaške zapornike, ki so pomagali pri odvozu 9928 m³ zemlje in pri planiranju (ravnanju?) telovadišča. Treba je bilo izkopati 3550m³ betonskega gramoza in ga presejati kot pesek za nasipanje telovadišča, slavnostne ceste in prostorov pred vhodi.
Od 3. maja 1922 do 28. februarja 1923 je varnostno službo na telovadišču neprestano opravljala državna policija. Slednji datum je zadnji, ki ga knjiga Spomenica (1923) navaja glede kakršnekoli aktivnosti na stadionu.
Gl.: Spomenica o prvem jugoslovenskem vsesokolskem zletu v Ljubljani 1922, str. 61-62 (v shr.), 63-77 (slov. besedilo); V. Vilman, Prvi ljubljanski stadion. V: Kronika, 56, 2008, št. 1, str. 85-98.
