Mestna knjižnica Ljubljana ima bogato zgodovino, eden njenih temeljnih kamnov je bil Ivo Pintarič, direktor Mestne ljudske knjižnice v letih od 1973 do 1981.
Začelo se je s Šentjakobsko knjižnico, najstarejšo splošno knjižnico v Ljubljani, ki je začela delovati še pred prvo svetovno vojno, natančneje leta 1911. Po drugi svetovni vojni je njeno vlogo prevzela Mestna ljudska knjižnica, ki se je leta 1981 z Delavsko in Pionirsko knjižnico združila v Knjižnico Otona Župančiča, nastala je enotna knjižnica centra Ljubljane. Leta 2008 se je knjižnica Otona Župančiča združila z ostalimi ljubljanskimi knjižnicami v današnjo Mestno knjižnico Ljubljana.
Ivo Pintarič je zelo veliko prispeval k združitvi knjižnic leta 1981. Ponujeno mu je bilo direktorsko mesto nove knjižnice Otona Župančiča, ki pa ga je zaradi slabega zdravstvenega stanja zavrnil. Vse do upokojitve je delal kot pomočnik direktorice Damijane Hainz.
Pintarič je bil rojen leta 1930 na Prulah v Ljubljani, v Ljubljani je leta 2010 tudi umrl. Lahko rečemo, da je imel, če že ne knjižničarstvo, pa vsaj ljubezen do pisane besede, v krvi. Knjižničar je bil že njegov oče, ki je v Narodni in univerzitetni knjižnici začel urejanje periodične zbirke in jo je postavil na zavidljivo raven.
Diploma na ljubljanski Pravni fakulteti
Po osnovnem poklicu je bil Pintarič pravnik, leta 1954 je diplomiral na ljubljanski Pravni fakulteti. Po diplomi se je zaposlil v Narodni in univerzitetni knjižnici, kjer je – z vmesnim izletom na Republiški sekretariat za proračun in občo upravo – delal do leta 1973, ko je postal direktor Mestne knjižnice.
V knjižničarski stroki je deloval kot teoretik in praktik. Njegovo pravno znanje je pripomoglo k dvigu splošne in pravne ravni slovenskih knjižnic. Urejal je pravilnike in pomagal razlagati zakonske in podzakonske akte. Aktiven je bil tako v Društvu bibliotekarjev Ljubljane, kot v Društvu bibliotekarjev Slovenije.
Strokovno izobraževanje knjižničarjev in bibliotekarjev
Zelo se je zavzemal za strokovno izobraževanje knjižničarjev in bibliotekarjev, saj je bil prepričan, da so specialna znanja v knjižnicah še kako pomembna za dobro in uspešno delovanje knjižnic. Ivo Pintarič je izredno spoštoval svoje predhodnike. Bil je mnenja, da se Mestna knjižnica, naslednica Šentjakobske knjižnice, po drugi svetovni vojni ne bi tako hitro razvijala brez požrtvovalnega dela predvojnih knjižničnih delavcev.
Vso svojo delovno kariero je pisal strokovne članke s področja strokovnega poslovanja knjižnic in izobraževanja v knjižničarski stroki. Posebej odmeven je bil njegov članek o pripravništvu v bibliotekarski stroki iz leta 1980.
Pintarič je bil mnenja, da si mora vsa specifična znanja bibliotekar pridobiti v času pripravništva. Pripravništvo je namreč naravna vez med šolanjem in specifičnimi znanji, ki jih človek potrebuje pri opravljanju dela v knjižnici in tudi v drugih poklicih. Pripravništvo oblikuje celovito osebnost mladega bibliotekarskega strokovnjaka, saj začetnik še nima prakse za samostojno delo v svoji stroki. V času pripravništva lahko delo opravlja pod nadzorom mentorja. Pintarič je poudarjal, da mora imeti pripravnik program usposabljanja in na koncu tega obdobja, določenega s strani bibliotekarske stroke, opraviti strokovni izpit, po katerem se kot enakopravni delavec vključi v delovni kolektiv knjižnice.
Kot pravnik je bil dolga leta izpraševalec za splošni del pri bibliotekarskih izpitih, ki jih bibliotekarski pripravniki opravljajo v Narodni in univerzitetni knjižnici, nekaj časa pa je bil tudi predsednik izpitne komisije.
Pridobil je naziv bibliotekarski svetnik, kar je drugi najvišji naziv, ki se lahko pridobi v bibliotekarski stroki. Društvo bibliotekarjev Slovenije se mu je za strokovno delo zahvalilo s Čopovo diplomo. Bil je edini slovenski bibliotekar in pravnik hkrati, kar ga naredi še bolj posebnega in edinstvenega.
Topel človek, z razvito čustveno inteligenco
V pogovoru z njegovimi nekdanjimi sodelavci in domačimi smo izvedeli, da je bil dober in topel človek, z razvito čustveno inteligenco. Tak je bil doma, na delovnem mestu in v komunikaciji s sodelavci. Bil je zelo razgledan, prelistal je vsako knjigo, ki je prišla v knjižnico, vedno je bil na tekočem s knjižničnimi novostmi, redno pa je spremljal tudi novosti s področja prava. Ni bilo predpisa, ki se je navezoval na knjižnice, ki ga ne bi prebral in poskusil uveljaviti v praksi.