Večna so prerekanja o tem, kje so meje »taprave« Koroške. Dejstvo je, da ko se prebijemo skozi tesen Hude luknje, vzpnemo po movžanskemu klancu in nas v Mislinji pričaka čudesen pogled proti Uršlji gori, se vsak »Korošec« počuti že malo doma.
Meje so v preteklosti določale spreminjajoče se posesti mogočnežev, cerkvenih in drugih, severno in južno od Drave. Ljudje pač »gravitiramo« in migriramo – eni bolj proti štajerskemu koncu, drugi pa severneje, tja, kjer se v govor vplete to značilno švapanje mežiškega narečja.
V spremnem besedilu k Reichertovemu albumu Nekoč in danes je s kratico podpisani avtor zapisal1:
»Zahodno od daleč vidnega Pohorja se po nekaj dolinah vije porečje Meže, ki se pri železniški postaji Slovenj Gradec-Dravograd izliva v Dravo. Naslednja dolina pod vznožjem Velike Kope je Mislinjska (…) Najbrž je Pohorje nekoč oblikovalo mejo do tega območja, ki je bilo sprva v posesti Andeških in pozneje oglejskih patriarhov. Območje se je šele v 13. stoletju priključilo k Štajerski, zato šege, noše in jezik še vedno spominjajo na Koroško.«
Najpopolnejši nabor upodobitev gradov in dvorcev iz Mislinjske doline prinaša Vischerjeva topografija, v kateri je ohranjena tudi najstarejša mestna veduta. Kaiserjeva suita in Reinchertove izdaje nam naslikajo posamične podobe gradov, dvorcev in mesta samega. Iz baroka je znana edino upodobitev mesta Slovenj Gradec na božjepotni podobi Sv. Uršule na Uršlji gori.
Joseph Kuwasseg je v svoji najpomembnejši grafični seriji, imenovani Lamplova suita, upodobil tudi veduto Uršlje gore s Peco in dvorcem Legen.
Naj bo podoba Hude luknje iz Kaiserjeve litografije in malo poznejša iz Reichertove suite simbolen začetek sprehoda po starih grafičnih upodobitvah iz Mislinjske doline.
Soteska Huda luknja sicer ni v Mislinjski dolini, ampak v soteski reke Pake. Naravna pregrada soteske ponazarja dejanska in simbolična vrata proti Mislinjski dolini in naprej na Koroško. Ne nazadnje seznanja popotnike o tem, da prihajajo na Koroško, tudi obcestna tabla.
Verjetno je Huda luknja dobila ime zaradi roparjev, saj je zelo primerno mesto za ropanje. Tudi ustno izročilo pravi, da naj bi na bližnjem gradu Valdek živeli »roparski vitezi«. Nedvomno pa je ozka soteska od nekdaj burila domišljijo domačinov in popotnikov. Številne povedke živijo še danes.
Deželna cesta Velenje–Dolič–Mislinja je bila odprta leta 1829, prej je promet tekel preko Graške Gore. V zahvalo za podporo so nadvojvodi Janezu postavili spomenik. Vlak je po zanimivi železnici, speljani skozi več tunelov, vozil v letih 1899–1969.
Podoba je objavljena v reprintu 94 litografiranih podob slovenještajerskih mest, trgov in dvorcev graškega založnika Josepha Franza Kaiserja. Litografije so prvotno izhajale v snopičih, v letih 1824–1833.
Po besedah založnika reprinta Primoža Premzla so vedute v Stari Kaiserjevi suiti nepogrešljiv pripomoček pri proučevanju podobe upodobljenih krajev v prvi polovici 19. stoletja. Ker v Sloveniji nobena od maloštevilnih ustanov, ki hranijo vedute iz Stare Kaiserjeve suite, nima popolne zbirke, je bila znanstveno pretehtana izdaja izbranih Kaiserjevih grafik nedvomno utemeljena.
Slovenj Gradec
(Vischer, G. M.: Topografija Vojvodine Štajerske, ok. 1681)
Mislinjska dolina je spokojno položena med zaobljena pobočja Pohorja in obronke Uršlje gore. Arheološke sledi pripovedujejo zgodbe o zgodnjih poselitvah, rimska Kolaciona je območje postavila na zemljevid rimskega imperija. Srednjeveška zgodovina Slovenj Gradca se začenja v bližjem Starem trgu, v 13. stoletju doživi razcvet pod Andeškimi.
Najstarejša znana upodobitev mesta je Vischerjev bakrorez v sklopu Topografije Vojvodine Štajerske. Nastal je med letoma 1681 in 1699. Mestno jedro je v tem času še vedno v okvirih mestnega obzidja. Vidimo cerkev sv. Elizabete, župnišče in cerkev v Starem trgu ter grajski grič s cerkvijo sv. Pankracija in gradom. Veduto zaključuje cerkev sv. Uršule na Uršlji gori. V ospredju je del mestnega obzidja in sotočje rek Suhodolnice in Mislinje.
Slovenj Gradec
(Reichertova suita, 1862–1866)
Skorajda dvesto let pozneje mesto Slovenj Gradec v Reichertovi suiti že vidno izstopa iz srednjeveških urbanističnih okvirov. Kulisa Uršlje Gore in Pece v ozadju je v duhu časa že skoraj malo pretenciozna in dramatična. V ospredju se vije reka Mislinja, vidimo zapornice na reki in mestni mlin.
Grad nad Starim trgom pri Slovenj Gradcu
(Kaiserjeva suita, 1824–1834)
Grad nad Starim trgom pri Slovenj Gradcu s cerkvijo sv. Pankracija, spodaj cerkev sv. Radegunde z župniščem.
Grad je bil v svojih prvotnih gabaritih, kot sedež gospoščine Werianta de Greza, zgrajen proti koncu 11. stoletja, v 13. stoletju pa se že imenuje Slovenjgraški grad. Sodil je med najimenitnejše utrjene srednjeveške postojanke na Slovenskem. Od prvotnega gradu je danes v kompleksu podružne cerkve sv. Pankracija ohranjen ostanek nekdanjega bergfrida, najpomembnejšega grajskega stolpa, ki je v poznejših pozidavah postal del cerkvenega zvonika, dvoranski cerkveni prostor je ostanek nekdanje grajske hiše.
Na Kaiserjevi podobi jasno razločimo križev pot, ki se vije proti vrhu grajskega griča.
Grajski hrib v Starem trgu pri Slovenj Gradcu
(Carl Reichert, Tagespost suita, 1865–1870)
Grad nad Starim trgom pri Slovenj Gradcu s cerkvijo sv. Pankracija je Reichert upodobil ok. leta 1864. Veduta je izšla pozneje v t. i. Tagespostini suiti, prilogi časopisa Grazer Tagespost, ki je izhajala v letih 1865–1870.
Gradišče
(Vischer, G. M.: Topografija Vojvodine Štajerske, ok. 1681)
Da je bila na hribu, imenovanem Gradišče, od koder je pregled nad celotno Mislinjsko dolino, dobra lega za poselitev, priča že samo ime ter izkopani ostanki selišča iz starejše železne dobe.
Poslopje graščine Gradišče (Gradisch) je bilo pozidano konec 16. stoletja, ko je Žiga Gaisruck tja prenesel sedeže gospoščine Slovenj Gradec. V dveh stoletjih so se zamenjali številni plemeniti lastniki, nazadnje Ernst, grof Thurn (1780–1798). Od leta 1820 je Gradišče v kmečkih rokah. Danes nezadržno propada.
Dvorec Gradišče je prvi upodobil Vischer kot vitalen gradič z vogalnimi stolpiči in obzidanim urejenim vrtom, levo od vhoda.
Reichertova suita (podoba desno zgoraj) ga že prikazuje kot dvorec, ki se, kot zapiše avtor spremnega besedila, »z veliko naglico bliža svojemu propadu«. Avtorja predvsem zanima čudovita lega, ki da je »zanimivejša od dvorca samega«. Avtor opisa je verjetno Reichert sam:
Čudovit je razgled z drugega grajskega vrha proti Slovenj Gradcu! Ob njegovem znožju se vije Mislinjska dolina, skozi katero potekata v jugovzhodni smeri cesta proti Celju in v severozahodni smeri železnica proti postaji Dravograd. Na vzhodu se do višine 4811 čevljev dviguje Velika kopa, najvišji vrh Pohorja, medtem ko na zahodu oblikuje mejo že omenjena Uršlja gora, nad katero se dviga 6000 čevljev visoka Peca. Proti jugu se odpira neskončna pokrajina, na severu pa odkrijemo presenetljiv pogled na Labotsko dolino, ki jo na oddaljenem obzorju zamejujejo gorovja Seetaler Alpe, Gólica, Svinška planina idr. Če se z Gradišča spustimo v prelepo dolino potoka reke, v ravnini odkrijemo dvorec Legen.
Vodriž
(Vischer, G. M.: Topografija Vojvodine Štajerske, ok. 1681)
Vischerjev bakrorez nam izriše podobo srednjeveškega gradu iz časa zgodnje gotike. Danes je ohranjen kot slikovita ruševina. Njegovi prvi lastniki so bili po vsej verjetnosti Hebenstreiti, takratni oglejski fevdniki v Slovenj Gradcu, ki so v ohranjenem dokumentu iz leta 1338 tudi lastniško izpričani glede delitve gradu. Vodriž je tipičen predstavnik t. i. ganerbnih gradov, ki so bili hkrati v posesti več vitezov.
Galenhofen
(Vischer, G. M.: Topografija Vojvodine Štajerske, ok. 1681)
Dvorec Galenhofen je stal na nizki vzpetini ob cerkvici sv. Jurija na Legnu pri Slovenj Gradcu. Dvorec naj bi v prvih desetletjih 16. stoletja pozidal Hans Gall iz Pukštajna pri Slovenj Gradcu. Vischerjev bakrorez kaže podobo dvorca iz ok. 1681.
Galenhofen
(Reichertova suita, 1862–1866)
Reichert kaže podobo dvorca v 19. stoletju, kot ga je dal prezidati in modernizirati baron Karl, pl. Czörnig , ki je bil nekaj časa njegov lastnik. Hkrati je ob njegovi južni strani uredil park. Leta 1945 je bil dvorec zaradi eksplozije municije, ki je bila tam skladiščena, uničen, njegovi ostanki pa uporabljeni za gradbeni material.
Hartenštajn
(Vischer, G. M.: Topografija Vojvodine Štajerske, ok. 1681)
Podeželski poznorenesančni dvor, imenovan Hartenštajn, je bil zgrajen malo pred letom 1600. Postaviti ga je dal Bernard Gall z Vodriža. Skozi desetletja in stoletja so se tam menjavali številni lastniki. Med obema vojnama je v graščini bivala Gusti Stridsberg (Avgusta Jirku), ki je tamkajšnje življenje opisala v avtobiografskemu romanu Mojih pet življenj. Po zadnjih lastnikih Streunerjih so domačini dvorcu pravili tudi »Štreunerjeva graščina«. Med zadnjo vojno so partizani poslopje požgali, danes so ostanki zidov do neprepoznavnosti skriti v gabaritih novejšega gospodarskega poslopja.
Legen
Ne glede na to, da dvorca Legen že dolgo ni več, je svojčas moral biti imenitna zgradba. Je namreč edini dvorec, ki so ga upodobili vsi trije kronisti štajerskih vedut – Vischer v drugi polovici 17. stoletja, Kaiser in Reichert v 19. stoletju. Njegovo podobo najdemo tudi v Lamplovi suiti avtorja Josepha Kuwassega, ki je bil veliki vzornik in učitelj Carla Reicherta. Risarje je zagotovo nagovorila tudi njegova idilična lega na legenski planoti, z zaledjem pohorskega masiva in odprtim pogledom proti Uršlji gori in Peci.
Podoba dvorca Legen po bakrorezu iz Vischerjeve topografije Štajerske
Dvorec Legen je bil zgrajen v 16. stoletju. V zapisih se v zvezi z njim omenjata leto 1598 in Viljem Leysser auf Waldegg un Lehen. Zadnji dve stoletji obstoja je bil dvorec v posesti Thurnov. Nekoč je bil Legen pomembno zemljiško, deželnosodno in okrajno gospostvo. Proti koncu 19. stoletja je bil dvorec že zapuščen, četudi je oskrbnik posestva še bival v pritličnih delih, lastniki pa v svojem drugem dvorcu v Radovljici. Že kmalu po 1. sv. vojni je začel propadati, po koncu druge pa je dokončno propadel. Danes stoji na njegovem mestu stanovanjsko in kmečko poslopje. Poslopje verjetno ni bilo tako imenitno, kot ga prikazuje Visherjeva grafika, saj mlajše upodobitve kažejo precej drugačno podobo.
Dvorec Legen na Kaiserjevi litografiji
Glede na ohranjene fotografije in druge upodobitve Kaiserjeva grafika bolj realno prikaže podobo dvorca. Bil je manjša dvonadstropna, na prednji fasadi pet osna stavba z baročnim portalom in enotno piramidasto streho.
Kaiserjeva veduta nekdanjega dvorca na Legnu pri Slovenj Gradcu je bila objavljena v reprintu 94 litografiranih podob slovenještajerskih mest, trgov in dvorcev graškega založnika Josepha Franza Kaiserja. Litografije so prvotno izhajale v snopičih, v letih 1824–1833.
Kuwassegova upodobitev dvorca Legen
Joseph Kuwasseg (1799–1859) velja za enega najpomembnejših štajerskih krajinarjev 19. stoletja. Družino je pot iz rodnega Trsta vodila v avstrijski Gradec, kjer je začel šolati svoj slikarski talent, ki ga je izpilil na Dunaju. Sodeloval je tudi pri nastanku znamenite Kaiserjeve suite. Z njegovim imenom je podpisana veduta Starega trga pri Slovenj Gradcu.
Med letoma 1841 in 1850 so izhajale vedute iz njegove najpomembnejše grafične serije, Lamplove suite. Iz te serije je tudi veduta Uršlje gore s Peco in dvorcev Legen.
Dvorec Legen je upodobljen tudi v Reichertovi suiti, ok. 1864, z značilnim kmečkim žanrskim motivom v ospredju.
Zavlar
(Vischer, G. M.: Topografija Vojvodine Štajerske, ok. 1681)
Dvorec je stal na manjši vzpetini nad cesto, ki pelje iz Starega trga proti Podgorju. Danes poslopje še stoji, a je močno predelano.
Dvor se v srednjem veku še ne omenja, verjetno je bil zgrajen v začetku 16. stoletja.
V bližini Mislinjske doline, Slovenj Gradcu in okolici so stale še nekatere druge grajske stavbe in dvorci, ki pa jih je načel zob časa (Irštajn na Kozjaku nad Doličem, Valdek nad Doličem, Kastel v bližini Raduš) ali pa so bile do nerazpoznavnosti prezidani (dvorec Hajnžiče na Selah).
V samem mestnem jedru stoji Rotenturn, danes sedež občine, ki je v sredini 18. st. doživel zadnjo pomembnejšo prezidavo, v svojem jedru pa skriva prvotni srednjeveški stolp. Prav tako je bilo v nekdanjem mestnem jedru več plemiških prebivališč, ki so imela značaj stolpov.
Nobena od njih pa ni, niti kot ruševina, navdihnila popotnih topografov ali vedutistov, da bi jo upodobili.
_____
1 Prevod opisa k podobi iz Reichertove suite, R 12 – Galenhofen iz faksimilirane izdaje Reichertovega albuma Slovenjštajerskih vedut, 2015.
