Prebivalci ob Savinji so stoletja sobivali z reko, o čemer pričajo številne fotografije splavarjev, peric, kopalcev in sprehajalcev ob njenih bregovih. A vsake toliko časa je utečen način življenja Savinja prekinila z vso silovitostjo. Tako kot v začetku letošnjega avgusta, ko je močno deževje v Sloveniji povzročilo poplave, ki so po intenzivnosti in obsegu presegle vse dosedanje poplavne dogodke. Ob tem izjemnem dogodku in ob odpravljanju njegovih posledic je umrlo sedem ljudi. Po številu človeških žrtev pa letošnjo poplavo presega tista izpred sedemdesetih let, torej poplava 1954. leta.
Že v drugi polovici 19. stoletja so pristojni zaradi pogostih poplav razmišljali o potrebni regulaciji reke Savinje. Odločili so se, da jo najprej regulirajo v zgornjem toku, do konca 19. stoletja so jo uredili do Levca oz. izliva Ložnice. Za Celje je imel ta poseg v naravni rečni tok tudi negativne posledice: material, ki ga je reka prinašala s seboj, se je ustavil v celjskem meandru, kar je dvignilo rečno gladino in posledično ustvarilo večje možnosti za poplave. Toda regulacija Savinje nad Celjem mestu in njegovi okolici ni pomagala; o tem pričajo velike poplave, ki so regulaciji sledile vsakih nekaj let. Zavedali so se, da se bo Celje in okolica poplavam izognila, ko bo izvedena regulacija tudi pod mestom. Do leta 1880 so izdelali načrt regulacije Savinje med Celjem in Tremerjami.
Novembra 1901 so Savinja in njeni pritoki, kot že velikokrat pred tem, zaradi močnega deževja zalila mestne ulice, park, Glazijo, naselje vil na Otoku, Zavodno in območje zahodno in severno od mesta. Vodno merilo pri kapucinskem mostu je zabeležilo višino vode pet metrov nad normalo; do večera je bilo mesto v celoti poplavljeno. Tej so, kot bomo videli v nadaljevanju, tekom 20. stoletja sledile številne poplave, večina jih je bila jeseni (septembra in novembra), manj jih je bilo poleti (junija, julija in avgusta), še manj pozimi (januarja in decembra). V spomladanskih mesecih ni zabeleženih večjih poplav.
V obdobju prve Jugoslavije je bila prva poplava že leta 1919, v Celju jim je uspelo obraniti kapucinski most. Leta 1923 so Celje prizadele kar tri poplave. Najhujša je bila novembrska povodenj, ko je bila poplavljena tudi Savinjska dolina, in ki je močno poškodovala parkovne nasade moško kopališče in kapucinski most. Leto kasneje je Olepševalno društvo saniralo mestni park. S pomočjo občine so v vrtu med grofijo in Savinjo, na mestu dotedanjega sadovnjaka, postavili nov rastlinjak oz. cvetličnjak s toplimi gredami in bazenom za gojenje zlatih ribic. Leto kasneje, prav tako novembra, je bila ponovno povodenj okrog Celja, ponovila se je še enkrat, novembra 1925. leta. Po močnem dežju je narasla in se razlila Savinja z vsemi pritoki, zlasti Voglajno, ki je med drugim odnesla brv. Julija 1926 se je nad Vitanjem utrgal oblak, voda je drla proti Vojniku in Celju in zalila celotno območje, tudi Westnovo tovarno emajlirane posode in mestni park. Še ena velika povodenj je nastopila že mesec dni kasneje, avgusta. Pri bivšem železniškem mostu, kjer so označevali poplave, je bila višina Savinje samo 10 cm nižja kot leta 1901, ko so zabeležili dotlej največjo povodenj. Voglajna se je razlila do vhodnih vrat hotela Pošta na voglu Aškerčeve ulice in Cankarjeve ceste, na drugi strani je Savinja s pritoki zalila Vrazov trg ter Kocbekovo in Strossmayerjevo ulico. Poplava je tedaj zahtevala smrtno žrtev. Tedaj ni bilo poplavljeno le Celje, temveč tudi Savinjska dolina od Podvina pri Polzeli do Celja in še naprej proti vzhodu. Močno je bil prizadeta tudi vzhodna Slovenija z Belo krajino. Promet proti Zagrebu, Mariboru in Slovenj Gradcu je bil prekinjen. Konec septembra se je katastrofa ponovila. Poplavile do reke Savinja, Sušnica in Hudinja. Posebej močno sta bila prizadeta Trnovlje in Škofja vas. Septembra 1927 je sledila nova poplava, najbolj sta bila prizadeta mestni park in Otok. Kapucinski most so komaj rešili, odneslo pa je del brvi v park. Avgusta 1929 so hude nevihte okrog Celja, Škofje vasi in Vojnika uničile številne celjske vrtove. Septembra 1930 je Hudinja v Šmarjeti odnesla šele štiri leta star most ter poškodovala nasade hmelja. Katastrofalna je bila povodenj septembra 1933. Po vsej Sloveniji so reke močno narasle in poplavljale, utonilo je več ljudi. Nekajdnevno močno deževje je povzročilo, da se Savinja spremenila v besneč veletok, njen nivo je bil štiri metre nad normalo. Reka je poškodovala kopališča na Savinji, zalila savinjsko železnico, pritlične prostore bolnišnice in šol, Majdičev mlin, mestno elektrarno in plinarno itd. Voda je odnesla brv v park, kapucinski most in Grenadirjevo brv v Polulah, ostala sta samo oba železniška mostova in poškodovan most preko Voglajne, tako da je oba bregova nekaj časa povezoval brod. Poleg tega je Savinja odnesla tudi mostove v Levcu, Kasazah, Petrovčah in Letušu. V Gornji Savinjski dolini je voda uničila del jezu pri Ljubnem, porušila je polzelski jez in šempetrski nasip, malo nižje tudi obrežje, porušila je ostanke levškega mostu, poplavila naselja med Petrovčami in Braslovčami ter več krajev v Gornji Savinjski dolini. Poplavljali sta tudi Hudinja in Voglajna, pod vodo so bili Šmarjeta, Škofja vas, Vojnik in Trnovlje ter kraji s smeri Šentjurja. Zaradi poplav je bil prekinjen promet na cesti Vojnik–Dobrna in Velenje–Dolič. V Celju so bili vojaki in gasilci ves dan na delu, s čolni so pred zanesljivo smrtjo rešili vsaj 25 ljudi. Škoda po poplavi je bila ogromna, terjala je tudi človeško žrtev. S pomočjo plošče na Vodnem stolpu so ugotovili, da je bila tedaj voda le 40 cm niže kakor usodnega leta 1672. Prav tako septembra 1934 je so visoke vode hudo prizadele Žalec, Petrovče, Celje in Šentjursko kotlino. Z Rifnika je drsel proti Kozarici plaz, ki je nosil s seboj ogromen kompleks gozda. Ker je Savinja narasla in zajezila pritoke, je bilo prizadeto tudi Celje z okolico.
Velika povodenj 1933. leta je pospešila odločitev o regulaciji Savinje. Nekaj sredstev je prispevala država, nekaj banovina in ostalo mestna občina. Tako so leta 1936, ko je visoka Savinja s pritoki poplavila velik del Celja in okolice, pod Tremarjem, na meji celjskega in laškega okraja, pričeli z regulacijskimi deli. Delali so ob reki gorvodno in do druge svetovne vojne prišli do Grenadirjeve brvi; regulacija je tedaj ostala nedokončana.
V času druge Jugoslaviji je pospešek nadaljevanju regulacijskih dala katastrofalna povodenj v začetku junija 1954, le nekaj dni po vseslovenskem II. kongresu delavsko-prosvetnih društev »Svoboda«, ki se je odvijalo v Celju. Po majskem deževju je v »noči groze in razdejanja« (4.–5. junij) Slovenijo prešla hladna fronta z močnim neurjem, ki je zajelo 15 km širok pas celjskega, šoštanjskega in krškega okraja. Najprej sta razbesneli Voglajna in Hudinja v nekaj urah spremenili kotlino okrog Celja in Vojnika v veliko jezero. Visoka voda je poplavila bolnišnico, Razbesnela voda je s seboj je odnašala mostove, hiše, gospodarska poslopja, živino. Poplavljena so bila cela naselja – Celje, Gaberje, Sp. Hudinja, Šmarjeta, Škofja vas, Vojnik, ves nižinski svet proti Štoram itd. Voda je odnašala tudi brvi in mostove, v Celju je odnesla brv preko Voglajne in Grenadirjevo brv. Gmotna škoda je bila zelo velika, poplava pa je v celjskem okraju terjala tudi človeške žrtve, med njimi so bili tudi otroci in petčlanska družina. Na Paškem Kozjaku je v podrti hiši umrlo pet ljudi, ena oseba je utonila v Pesjem. Skupaj je poplava zahtevala 22 življenj in povzročila ogromno gmotno škodo na objektih (v celjski občini je bilo poplavljenih več kot tisoč stanovanj) in infrastrukturi, pa seveda tudi v kmetijstvu in industriji. Ta poplava je bila tudi velika preizkušnja za številna gasilska društva, ki so na terenu reševala ljudi in premoženje; skupaj je pri reševanju sodelovalo 1.734 gasilcev, na terenu so poleg vojske pomagale tudi bolničarke Rdečega križa. Tedaj je do izraza prišla solidarnost, poplavljencem so pomagali prebivalci iz celotne Slovenije.
Po tej katastrofalni poplavi so leta 1955 nadaljevali z regulacijo Savinje. V nekaj letih – dela so bila končana 1968. leta – so poglobili njeno strugo za dva metra, predvsem pa skrajšali rečni zavoj pod gradom ter tam v dotedanjo strugo Savinje speljali Voglajno. Leta 1964 je Voglajna poplavila del Štor in Šentjurja ter dolino med obema krajema, Savinja s pritoki pa porečje Savinje vse do Celja. Poplavila je kleti in tudi stanovanja, ponekod so gasilci morali reševali človeška življenja. Zato so regulirali tudi Voglajno med Celjem in Štorami – strugo so izravnali, poglobili in obzidali. Ob celjskem mestnem jedru so jo malce premaknili proti vzhodu, zaradi česar so morali podreti gostilno Zeleni travnik in nekdanjo mestno klavnico ter zgraditi nov most. Delno so tudi regulirali pritok Voglajne, Hudinjo. V sklopu obsežnega projekta regulacije vodotokov so leta 1970 na Celjskem dokončali zajezitev Koprivnice, podobno kot so pred tem storili s Sušnico. Zaključek tega projekta je bila izgradnja pregrade z zadrževalnikom v Ločah pri Šmartnem v Rožni dolini. Za 205 m široko pregrado Šmartinskega jezera se je voda akumulirala na površini 113 ha. Tako so s postopno združitvijo pritokov Savinje – Koprivnice, Sušnice in Ložnice – v skupen izliv preprečili pogosto poplavljanje omenjenih pritokov, to pa je obenem omogočilo gradnjo novih sosesk na do tedaj močvirnem področju Lave in Ostrožnega.
Leta 1990, ob prazniku Vseh svetih, so se morali prebivalci ob Savinji in Voglajni ponovno spopasti s silno močjo vode. V Celju je vodna ujma močno poškodovala mestni park, veliko škodo pa je povzročila na infrastrukturi, v industriji, kmetijstvu in kulturnih ustanovah. Novembra 1998 so številne reke na širšem celjskem območju ponovno prestopile bregove, zalile številne objekte in sprožale plazove. V Celju so bregove prestopile Savinja, Hudinja in Voglajna, močno je bilo poplavljeno tudi Laško. Po obeh poplavah v devetdesetih letih so se v Celju lotili še dodatnih protipoplavnih ukrepov. Ob Savinji so gorvodno od Celja do Levca zgradili zemeljske nasipe, ob Voglajni betonske ograje, v Medlogu pa suhi zadrževalnik vode.
Poplave avgusta 2023 so močno spominjale na vse pretekle izjemne poplavne dogodke, ki so Slovenijo prizadeli v zadnjih desetletjih, a jih je tokratni hidrometeorološki dogodek presegel po obsegu, v najbolj prizadetih porečjih pa tudi po silovitosti, saj so tako ali drugače prizadele dve tretjini države, navaja Agencija RS za okolje. Arso v poročilu med drugim navaja, da so padavine izjemnih intenzitet ter jesensko-zimskega značaja v noči na 4. avgust zajele porečja na širšem območju Kamniško-Savinjskih Alp, Karavank, Škofjeloškega, Cerkljanskega ter Polhograjskega hribovja, tako da je v samo šestih do 12 urah na z julijskimi padavinami predhodno namočena porečja padlo med 150 in 200 milimetri dežja, ki je povzročil silovit porast številnih hudournikov, manjših vodotokov in rek. Kot poudarjajo na Arsu, je bila posebnost tokratnega dogodka tudi ta, da so največje tri slovenske reke, Sava, Drava in Mura, poplavljale hkrati. Tudi sicer je šlo za zelo nenavadne vremenske razmere za začetek avgusta, saj smo bili priča daljšemu deževju jesensko-zimskega značaja, močno podkrepljenemu z visoko temperaturo Sredozemskega morja, ki je bilo na začetku avgusta toplejše od dolgoletnega povprečja.