Igor Blumenau se je rodil 14. julija 1910 v črnomorskem pristaniškem mestu Herson (takrat Rusija, danes Ukrajina). Njegova starša sta bila Maksimilijan Blumenau (Riga, 1873‒1932, Zagreb), lingvist, in Vera Simonič Blumenau (1881‒1973), slikarka, hči bibliotekarja in bibliografa dr. Franca Simoniča.
Igorjeva starša sta se spoznala med študijem v Münchnu in se leta 1905 na Dunaju poročila. Ker je oče Maksim dobil službo na državni gimnaziji v Hersonu, sta se z ženo Vero odselila v Rusijo. Tam sta se rodila Igor (1910) in njegova sestra Nada (1907). Leta 1913 se je družina preselila v Moskvo, kjer je Igor delal kot profesor nemškega jezika na realki ter v cesarski vojaški šoli. Ko je izbruhnila oktobrska revolucija, je družina morala Rusijo na hitro zapustiti. Leta 1919 so prišli na Ptuj in se naselili na Bregu, v hiši št. 48. Maksim je od decembra 1920 poučeval nemščino v ruskem begunskem taborišču Strnišče, kamor se je zatekel Donski in Krimski korpus z gojenci carske vojaške akademije iz Moskve. Ko so se kadeti leta 1922 morali preseliti v Belo crkvo v Banatu, je z njimi odšel tudi Maksim. Pozneje jih je spremljal še pri selitvah na grad v Ponoviče pri Litiji in nazadnje na grad Hrastovec blizu Lenarta, kjer je hudo zbolel. Umrl je leta 1932 v Zagrebu.
Igor in Nada sta se šolala na ptujski gimnaziji. Ko sta končala srednjo šolo, se je njuna mati Vera preselila v družinsko hišo v Brebrovniku. Enonadstropno hišo, »štok«, je dal dr. Franc Simonič zgraditi kot vinogradniško hišo, v kateri so bili preša, klet in stanovanje. V hiši je ostal velik del družinskega arhiva, med drugim tudi literarna dela, ki jih je lektoriral in urejal Franc Simonič.
Po maturi (1928) se je Igor odločil za študij arhitekture, kar je bilo takrat možno le v Beogradu. Ker starši niso imeli dovolj denarja, da bi ga poslali študirat, si je sam izdelal čoln in po Dravi ter Donavi odveslal do Beograda (Hrastar, 1994: 46). Med študijem se je preživljal z različnimi priložnostnimi deli, poučeval matematiko in delal v gradbenem podjetju Fenix. Diplomiral je leta 1934 na beograjski fakulteti za arhitekturo. Komaj osemindvajsetleten si je v Kruševački ulici na beograjskem Pašinem brdu zgradil hišo (1938), ki je z nevsakdanjo arhitekturo izstopala od vseh ostalih v okolici. Kmalu po koncu 2. svetovne vojne mu je bilo odvzeto vso premoženje in njegova hiša je dobila drugega lastnika. Potem je za več let odšel v Instanbul. Kasneje se je vrnil v Beograd in tam odprl svoj projektni biro. Bil je eden od predstavnikov in utemeljiteljev postmodernistične in konceptualne arhitekture v Beogradu (Radojčić, 2021: 26). Dolga leta je živel in delal tudi v Piranu, v eni od hiš Ribiške ulice, v neposredni bližini Prvomajskega trga (Kasal, 1995: 12). Tam je imela svoj atelje tudi njegova hči Ljiljana (Lili) Blumenau.
Zaposlen je bil v različnih podjetjih, med drugim v Gradbenem centru Slovenije, kjer je bil dolga leta tehnični direktor. Delal je na različnih projektih v Jugoslaviji, Aziji, Afriki ter na Bližnjem vzhodu in je avtor ali soavtor številnih znanih objektov ter pisec strokovnih in znanstvenih člankov ter priročnikov in monografij s področja gradbeništva in arhitekture, med njimi: Problemi lahke montaže (1967), Obrtniška in finalna dela z aspekta vzdrževanja (1968), Finalno obrađena stolarija za suvo ugrađivanje (1973), Priročnik o uporabi opeke (1974), Krovovi i terase (1974), Pregradni zidovi (1974), Savremeni plafoni (1975) idr. Znana je tudi njegova idejna študija o prenovi in razvoju Pirana, iz katerega je želel napraviti prestolnico slovenske obale (Hrastar, 1994: 46). V študiji zavzema posebno mesto pozidava severozahodne obale Pirana. Centralni objekt tega dela mesta naj bi postala operna hiša, z obeh strani obdana s parki. V tem delu naj bi uredili še hotelske in stanovanjske objekte ter garažno hišo, ki bi jo z mestom povezali s predorom. V t. i. katoliški coni mesta je predvidel sanacijo opornega zidu in arkad pod cerkvijo sv. Jurija. Arkade naj bi uredili tako, da bi bile lažje dostopne – ljudje naj bi tu našli prostor za razmišljanje in meditacijo (Kasal, 1995: 12‒13; Poročevalec Državnega zbora RS, 1994: 60–61).
Že od mladosti se je ukvarjal tudi z jadranjem. Bil je državni prvak v jadranju in dvakrat celo olimpijski kandidat (Hrastar, 1994: 46). Na temo gradnje jadrnic oz. plovil je leta 1960 v Beogradu izdal dve knjigi: Kako se grade modeli jedrilica in drugih plovnih objekata in Kako se prave i čitaju brodski nacrti.
Ukvarjal se je tudi z grafiko (ustvarjal je v tehniki lavirani tuš) in pisal pesmi (Legenda o Turku in treh kostanjih na prleški zemlji slovenski, 1995 – govori o legendi, ki se je spletla o boju s Turki v Babjem klancu pri Ljutomeru leta 1664 in treh kostanjih s turškimi grobovi v Brebrovniku). V tipkopisih so ostali njegovi zapisi etnografskega gradiva, ki ga je zbiral in zapisoval, med njimi Legenda grobov, Sultanov čas, Madžari so pridrveli, Čas križarskih vojn … Napisal je tudi knjigo Sudbine ruskih emigranata u Beogradu, ki je izšla leta 1997 v Beogradu in Moskvi.
Igor Blumenau je svojo življenjsko pot sklenil leta 2004 v Beogradu. Tam živi njegova hči Gordana, poročena Lukić (1939‒). Mlajša hči Ljiljana Blumenau (1944‒), slikarka in keramičarka, je živela v Srbiji, Ljubljani, na Dunaju in v Piranu, nazadnje (2024) pa v Brebrovniku in na Ptuju.
