Zgodba družine Jančigaj-Ravnikar je zgodba o prepletanju družinskih vezi z lokalnim kapitalom, podjetniško iznajdljivostjo in znanjem tistega časa, kar jih je uvrščalo med najbolj uspešna domača slamnikarska podjetja.
Andrej Jančigaj, po domače Suša, sin slamnikarja Valentina, je kot slamnikar začel »Pri Kršmancu« na današnji Krakovski cesti. Znan je bil kot iznajdljiv in sodoben podjetnik.
Na današnji Kolodvorski ulici sta novo slamnikarsko delavnico leta 1893 zgradila Frančiška, hči Andreja Jančigaja, in Andrej Maček, sin slamnikarja Antona Mačka. Leta 1900 je Andrej Maček umrl in vdova Frančiška Maček se je poročila s sosedom, tudi slamnikarjem in trgovcem z opeko, Francem Pečnikom. Oba sta umrla leta 1907 brez potomcev.
Andrej Jančigaj je imel tako dve slamnikarski tovarni – eno na Krakovski in drugo na Kolodvorski cesti. Tisto na Krakovski je prodal in leta 1908, star 69 let, svojo proizvodnjo preselil na današnjo Kolodvorsko cesto ter nadaljeval z delom. Podjetje je po njegovi smrti leta 1915 podedovala hči Katarina, poročena s tesarjem Matijem Ravnikarjem. Katarina Ravnikar je umrla leta 1918 za špansko gripo.
Matija Ravnikar se je drugič poročil in leta 1934 zgradil novo poslopje ter s slamnikarsko obrtjo nadaljeval do leta 1958. Podjetje je bilo po 2. svetovni vojni nacionalizirano. Stavba nove Ravnikarjeve tovarne stoji še danes, zunanjo podobo je skoraj popolnoma ohranila. V njej imajo svoje prostore notarji. Stavba v svojem oblikovanju izkazuje duh začetka 20. stoletja v Domžalah. To je bil čas, ko je kraj dosegel zelo velik napredek ter veliko povečanje števila prebivalcev. Začel se je identificirati s trgi v okolici in ne več s podeželjem. Starejša stavba, ki sta jo zgradila Mačkova in ki je delovala mnogo bolj podeželsko, je bila podrta. Na njenem mestu je danes parkirišče.
