Časnik Slovenec je dne 17. avgusta izčrpno poročal o poteku blagoslavljanja šmarnogorskih zvonov na veliki šmaren. Poročanje je pričel takole: »Deset dolgih let niso vabili zvonovi vernikov k božji službi v svetišču Marijine na Šmarni gori. Dolga so bila leta, pa minula so.
Ob 700-letnici šmarnogorske božje poti na praznik Marijinega Vnebovzetja so zopet zapeli novi šmarnogorski zvonovi, ki jih je ta dan posvetil sam g. škof dr. A. B. Jeglič v čast Marijinemu vnebovzetju. Še nikdar ni prihitela na Šmarno goro tolika množica vernikov kot na praznik 15. t. m. Cenijo, da je bilo v sredo na Šmarni gori do 10.000 ljudi. Že na predvečer pri večernicah ob 8. je bila cerkev polna vernikov. Romarji so dohajali še celo noč in na vse zgodaj so se udeleževali sv. maš in prejemali sv. zakramente. Maševalo je od 5. do 12. [ure] enajst duhovnikov.«
Marijino svetišče in zvonik so bili okrašeni z različnimi mlaji, slavoloki in venci, ki so oznanjali praznično vzdušje. Okrog 8. ure zjutraj so streli iz topa naznanili prihod škofa in visokih gostov, ki so se udeležili Marijinega dne. Prvi je pripeljal na vrh koleselj posestnika Fr. Erceta iz Vodic s knezoškofom, špalir so napravili vodiški Orli v kroju, katerim je sledila velika množica ljudi. Tedanji veliki župan Ljubljane Fran Vodopivec in predsednik oblastne skupščine Marko Natlačen ter drugi so se na vrh podali peš, medtem ko so se nekatere njihove soproge in Pavle Stele pripeljali z avtom tipa »Wanderer«.
Po končanih molitvah v cerkvi je odšel sprevod visokih gostov in številne duhovščine v zvonik, kjer je ob pomoči in ob prisotnosti pomembnih gospa škof Jeglič izvršil obred posvečevanja zvonov. Istočasno je v kapelici ob zvoniku potekala tiha sveta maša, ki se je je udeležilo ogromno romarjev, ki niso mogli prisostvovati posvečevanju v zvoniku. Po preteku dobre pol ure se je vrnil sprevod iz zvonika in škof Jeglič je iz okrašenega govorniškega odra nagovoril prisotne. V govoru je podrobno opisal vse zvonove in trud, ki so ga imeli okoličani z njimi, pojasnil je pomen svetega obreda ter prosil blagoslova za vse, ki jih bodo zvonovi vabili k pobožnostim na sveti kraj.
Po škofovem govoru so okoliški pevski zbori pod vodstvom pevovodje profesorja M. Bajuka zapeli himno »Povsod Boga«, nato pa se je prvič oglasilo iz zvonika slovesno zvonjenje novoposvečenih zvonov. Okrog 10. ure je pristopil škof k daritvi svete maše v kapelici, med njo so pevci prepevali mašne in Marijine pesmi.
Marijansko zborovanje, ki se je začelo takoj po maši, je uvedel vodiški župnik P. Janc. Pozdravil je škofa, veljake in gospe, predstavnika vestfalskih Slovencev župnika Tensunderna, predstavnika ameriških Slovencev msgr. Bilbana in druge zbrane goste. Nato je na kratko nastopil dekan Lavrenčič, za njim pa je sledil prvi slavnostni govornik Marko Natlačen. Ta je orisal pomen in veličino praznika posvečenja zvonov, kar je dokazala ogromna množica zbranih na prizorišču. Po njegovem mnenju so bila romanja k številnim Marijinim cerkvicam na gričih, ki so posejane po širni Sloveniji, že od nekdaj odraz narodne duševnosti. Poudaril je, da so bile te cerkve neizpodbitna priča religioznosti slovenskega naroda, dokumenti narodne, z vero prepojene kulture.
Naslednji govorec, dr. Basaj [verjetno Joža Basaj, 1887-1973, op. G. H., lit. po Zavezi 30/1998], je bil precej kritičen do aktualnih družbenih razmer. Opozoril je na versko mlačnost in vedno bolj razvijajoče se brezverstvo, ki se je širilo tudi med preprostim ljudstvom preko po njegovem brezverskega tiska in Cerkvi sovražnih organizacij, ki naj bi kvarili mladino in delavstvo. Poleg tega je izpostavil tudi zastrupljanje mladine, ki ga je izvajal predvsem svobodomiselni tisk.
Basajevemu govoru so sledile besede predstavnika vestfalskih Slovencev Tensunderna. S seboj v Slovenijo je pripeljal otroke, ki so si želeli videti kraje, kjer so nekdaj bivali njihovi očetje. Pohvalil je globoko ljubezen slovenskega naroda do Marije in izjavil, da se narodu, ki je tako globokoveren, ni bati za bodočnost. Izrazil je željo, da ostane slovenski narod zvest Mariji tudi v prihodnosti. Zborovanje je pozdravil tudi zastopnik ameriških Slovencev msgr. Bilban, ki je na kratko orisal življenje ameriških Slovencev in svoje uspešno delovanje med njimi. Slovesnost in Marijino zborovanje je sklenil dekan Lavrenčič. Dnevni red so zaključili s petjem litanij.
Vsemu skupaj je sledilo kosilo, ki se ga je udeležilo do štirideset gostov v treh sobah »vodiškega župnišča«. Tamkajšnji župnik se je zahvalil vsem, ki so kakorkoli pripomogli k prijetnemu dnevu. Na koncu dneva so se vsi odpravili domov po svojih poteh.
Za zaključek citirajmo odlomek iz zapisa Radovana Hrastova o Šmarni gori, ki ga je objavil tednik Domoljub en teden po blagoslovitvi šmarnogorskih zvonov:
»Šmarna gora! Kakor otok sredi morja stoji — pa jo vidiš od vseh strani in sredi doline, kako kipi v nebo in gleda vsenaokoli pod seboj: po ljubljanski ravnini mimo Posavja prav do Bizovika in Zaloga in Dola; pa čez Ljubljanski grad v barje in prav do pod Krima; pa v gorenjsko stran do Kranja in še dalje tja gor čez Britof in mimo Preddvora v pobočje Storžičevih sten; pa še proti planinam in Kamniku, kolikor ji pogleda ne zakriva hrib, na katerem bedi Dobeno in pod njim Rašica. Šmarna gora, naša božja pot! Prav vsa ta zemlja, kolikor jo ona pod seboj videti more in jo; prav vse te verne vasice v območju njenega vida, vsi ti verni iz okoliških občin in bregov, koder vse polno božjih hramov stoji — ves ta svet in ljudje v njem, vsi ti za Šmarno goro vedo in vedo tudi za Mater Božjo na njej. Pa ne samo da vedo; tudi zaupajo vanjo, obračajo se k njej in se ji zahvaljujejo leto za letom ob romarskih dneh.« (Domoljub, 22. 8. 1928)
