Koliko nas je, ki se je še spominjamo? Marije Deželak, po domače Albekove Micke iz Malih Grahovš. Ker nas je teh, ki smo jo osebno poznali, vse manj, je te dni ugledala luč sveta knjiga, v kateri so ohranjeni spomini nanjo. Kdor se je še namreč spominja, ve, kaj vse je ta, še v 19. stoletju rojena žena, bila pripravljena storiti za ljudi v težavah, in predvsem, da jim je znala pomagati.
V prvi polovici 20. stoletja in še kar nekaj časa zatem, ko niso bila na voljo prevozna sredstva, pa tudi zaradi pomanjkanja denarja, ljudje v težavah niso odšli v Laško. Prebivalci Šentlenarta in okoliša so se rajši obrnili na Albekovo Micko. Če je koga bolel zob ali se mu kakšna ognojena rana ni hotela zaceliti, ko je kdo že predolgo imel prebavne motnje ali ga je kuhala vročina, je odšel k Albekovi Micki ali pa so koga poslali ponjo. Ponjo pa je hitel tudi mož ali je tekel kateri izmed otrok, ko je žena ali mama začutila, da prihaja njen čas.
Poleg vseh naštetih in še kakšnih uslug pomoči potrebnim je tudi kuhala; na ohcetih, drugih slavjih in tudi takrat, ko se je kdo poslovil od tega sveta.
Pričujoča knjiga Albekova Micka – domača babica, ki sem jo izdal konec novembra, bo gotovo pripomogla k temu, da se bo spomin na to plemenito ženo ohranil tudi bodočim rodovom. Za pokušino dodajam odlomek iz knjige:
»Bila je kot mati Tereza!« Šele po tem vzpodbudnem vzkliku Rutarjeve Anice iz Gozdeca, ko sem ji omenil, da nameravam napisati, s čim vse se je ukvarjala naša stara mama, sem bil zares odločen, da je vredno iztrgati pozabi življenje žene, ki je s svojimi dejanji močno presegla dejanja večine žensk. Obenem se mi je zdelo škoda, da bi naši otroci in bodoči rodovi ne vedeli, s koliko truda in na kakšen način so v času življenja Albekove Micke njihovi predniki pripravili hleb kruha do tam, da ga je lahko potem, ko ga je vzela iz peči, gospodinja po znamenju križa spoštljivo prerezala in položila na mizo.«
Prispeval Alojz Jesih, član Domoznanskega krožka UTŽO pri Knjižnici Laško
