Anton Šibal kot vojak Avstro-ogrske vojske leta 1916

Pismi Lojza Šibala, ki jih je poslal ob zbiranju spominov medijski hiši Novi tednik, ki je bila pokroviteljica akcije ob stoletnici začetka 1. svetovne vojne v organizaciji Osrednje knjižnice Celje. Pozdravljeni! Spodaj podpisani že skoraj 85 letni (na velikonočni ponedeljek), prečitam Novi Tednik, ki ima naročenega naša soseda Slatinšek Ivanka, sem zasledil ko pozivate bralce, če imajo kaj slik od prve svetovne vojne, ker letos bo 100 letnica, ko se je začela. Gotovo imajo ljudje tega še veliko, saj se mi zdi, da še ni 100 let. To pa zato, ker nam je ata veliko pripovedoval o njej, da nam je prišlo v meso in kri. Pa gremo po vrsti! Na naši kmetiji sta se v 19. stoletju rodila dva fanta. Stric Jožef l. 1880 in pa Anton, naš ata l. 1885. Stric Joža se je izučil za mizarja in živel na Jesenicah, Anton, naš ata, pa je prevzel posestvo. Bivša Avstro-Ogrska cesarska vojska je v mirnem času bila zelo izbirčna. Če ni bil dovolj velik, ni bil vojak. Joža je suhljad, velik in je bil celo častnik v mirnem času. Naš ata pa samo nekaj centimetrov manjši, pa ni bil »odštelan«. Čisto drugače je pa bilo, ko se je začela vojna. Stric Joža se je »napravil« bolnega, »dohtarja« nalagal, da mu je verjel. Naš ata je pa bil takrat dober za vojaka. Pripovedoval je: »Živeli smo v zemeljskih brlogih kot lisice v karpatskem gorovju, daleč od civiliziranega sveta. V pomanjkanju in stradanju, da je bila revščina popolna, še pa uši. Če jih nisem »poklal« vsak drugi dan, ni bilo za obstat. Zraven še pa noč in dan v smrtni nevarnosti, tako je ata pravil ob dolgih zimskih večerih ob krušni peči pri petrolejki. In končno, da se je pa rešil tega pekla, je doma na binkoštno soboto l. 1918 udarila strela v gospodarsko poslopje – hlev, ki je do tal pogorel. In ata je iz prve bojne črte dobil tri mesece »urlauba«. Ko je tri mesece poteklo, hlev še ni bil pod streho, so delali prošnjo podaljšanje »urlauba«, kar so uslišali, in preden je pa to poteklo, se je vojna zrušila in ata je lepo ostal doma. Kakšno naključje. Bog vedi, če bi se to ne bilo zgodilo, bi mogoče jaz tudi ne pisal teh vrstic danes. In, ko je ata šel na »urlaub« iz gorovja v Krpatih v dolino na ozkotirno železnico, si je lahko celo privoščil, da je nabral konice sestreljenih ruskih granat, katerih je bilo polno po tleh (čisti aluminij) ter jih prinesel domov (del tega še hranimo). To je lahko storil zato, ker je bila še vsa vojska na svojih položajih, zato na železnici ni bilo nobene gneče. Čist drugače je bilo ob koncu vojne, vlaki preobremenjeni, vsak je reševal najnujnejše, pa tudi prodajali za golo preživetje, za kos kruha. Tudi pošto je prinesel domov, katero je tam dobival, tudi to še hranimo … Lojz Šibal Kot sem Vam pred dnevi poslal nekaj gradiva o prvi svetovni vojni, ko je naš ata bil Karpatih proti Rusom, se je zgodilo tudi tole: Mi smo bili na enem bregu (vzpetini), Rusi na drugem. Pa stopita neko jutro dva Rusa na plano z belo cunjo na kolu, pa začneta klicati: »Avstrijak ne streljaj. Spokoj hočemo – Ne streljaj – idemo domoj« Pa kar mahata s tem kolo z belo cunjo. Gledamo, kaj to pomeni. Mar ni vojne konec!? Seveda, takoj obvestimo našega sarža. Jih je pa začel klicati: »Hej Ruski, hodi semkaj – hodi ….. Sta jo pa ucvrla po bregu navzdol. Mi nestrpno pričakujemo, kaj bosta še pa sedaj povedala. Takrat pa samo eden prisopiha do naših »Slelung«, eden pa je nekje ostal. S saržem si podata roke, pa pravi: »Ali nismo nori, da se takole streljamo – pobijamo!? Mi od tega trenutka ne bomo streljali več! Naš mu je dal kar prav, ter zagotovil: »Če vi ne boste, mi tudi ne bomo!« Si podata roke, pa je odšel. Dva meseca je držalo to premirje, ko ni iz nobene strani padel niti eden strel iz lahkega orožja (infantrija) pešadija. Dočim kanonarji iz grabnov so treskali vsak dan, najbolj gvišno še pa ob poldne pri (menaži) kosilu. Ata je rekel: »Na prosojnih legah na soncu, kjer je sneg že skopnel smo obirali uši, Rusi pa isto.« Po dveh mesecih so znova začeli s staro že utečeno pesmijo – prakso. Zakaj je do tega prišlo pri Rusih, smo kmalu zvedeli, je rekel ata. Pešake (infantrijo) je že Lenin nagovoril na svojo stran, dočim topničarji so še pa bili zvesti carju. Kajti znano je, da kadar ljudstvo trpi, ga je najlažje nagovoriti – prepričati, zgodovina se ponavlja! Pa Bog vedi, če je še prišlo kje do takega dogovora – premirja. Toliko je nam ata povedal, zanimivo. Zato sem rekel, da Vam moram tudi to opisat. Pozdrav, 85-letni Lojz Šibal iz Ponikve.