Lokalna cesta med Dolenjskim potokom in Velikim Brdom pri Ilirski Bistrici, je bila leta in leta kričeč problem. Še posebej, ko so v tej vasi zaprli šolo in so morali otroci peš po ozki blatni poti v dolino do skoraj 4 km oddaljene ceste, kjer naj bi jih prevzel šolski avtobus in odpeljal v osrednjo šolo v Ilirsko Bistrico. Ni ga bilo ne vaškega sestanka, ne zbora volilcev ali sestanka družbeno političnih organizacij, da ne bi vaščani te odročne vasice razprostrte na vrhu razglednega hriba, vse bolj glasno zahtevali svojo cesto. Čeprav je število učencev že padlo pod deset je bilo potrebno ukrepati. Obljubljena cesta je le ostajala predolgo le v obljubah. Nanjo so čakali tudi vaščani zaposleni v občinskem središču, gospodarji, gospodinje. Sprva so traso ceste le izplužili buldožerji in jo v makadamski izvedbi nekoliko utrdili. Kar pa je bilo še vedno premalo. Ves na cesto nasut material se je kmalu udrl v laporno zemljo in cesta je kmalu postala komaj prevozna. Ko je šola čakala na naročeni kombi za prevoz učencev, sem dober mesec sam prevažal otroke s svojim osebnim avtom iz bistriške šole na Brdo in nazaj. Bilo je proti vsem pravilom. Pa vendar otroci so razumeli, da se je lepše slabo peljati, kot pol drugo uro dobro hoditi. Zgodilo se je, da se je nekoč moj tako preobložen avto z devetimi otroki in prtljažnikom, ki se sploh ni mogel zapreti, pred vasjo ugreznil v blato in brez dveh vpreženih goved bi še dolgo ostal na Brdu sredi bodoče ceste.
Na sliki: na tej cesti so se zvrstile številne delovne skupine mladine, da bi vaščanom pomagale do poštene cestne površine. Domači učitelj Marjan Stopar, se kot mladi politični funkcionar in takratni kandidat za občinski odbor spominja, da so izkoristili celo občinske volitve leta 1964 za obsežnejšo delovno akcijo za delo na tej cesti. Mladi so prišli pomagati celo iz drugih brigad. Občinski kandidat je tedaj zmagal na teh volitvah, pa še cesta je bil v tem odseku pripravljena za nadaljnje posege. Sredi osemdesetih let je tudi ta cesta bila dokončno urejena in asfaltirana in na blatno pot v vas so ostali le še bledi spomini. In še morda kakšna fotografija. Foto Vojko Čeligoj. 198/vč
