Takšna je bila čitalnica Slovanske knjižnice v prostorih Turjaške palače, preden se je leta 2000 preselila v sodobno stavbo za Bežigradom v Ljubljani. V tej čitalnici so se za svoje študijske obveznosti pripravljale cele generacije študentov in raziskovalcev pretežno humanističnih smeri, gotovo tudi zaradi bližine Filozofske fakultete, predvsem pa zaradi odlične knjižnične zbirke, ki je tovrstnim študijskim potrebam odlično služila. Tudi sama sem kot študentka primerjalne književnosti in literarne teorije v tem prostoru v letih na prelomu iz osemdesetih v devetdeseta preživela ogromno študijskih ur. Te ure pa niso bile povsem nedružabne, saj je med študenti moje generacije odgovor na vprašanje »A se kaj vidimo?« bil najpogosteje kar: »Seveda, popoldne bom v Slovanki!«