Ob smrti in pogrebu smo imeli na Dolnjem Zemonu pred vojno poseben običaj. Če je v vasi umrl neporočen mlad fant ali dekle, so šli za pogrebom mlad fant v črni obleki – kot »ženin« in dekleti – »bela in črna nevesta«. Črna nevesta je predstavljala žalujočo vdovo, ženin žalujočega vdovca, bela nevesta pa neuresničene želje pokojnega.
V sprevodu je prva šla črna nevesta; nosila je na pol prelomljeno svečo, povezano s črno mašno, ki je predstavljala žalost za preminulim mladim življenjem. Za njo sta šla ženin in bela nevesta, ki je nosila pladenj, na katerem sta bili rožni venec in molitvenik, oba sta predstavljala neuresničene sanje o poroki in zakonskem življenju. Ob krsti so hodila štiri dekleta, oblečena v dolge bele obleke, v rokah so nosile sveče. Za krsto so hodila mlada dekleta v belih oblekah, ki smo jim rekli »svatovce«, za njimi pa svojci in žalujoči.
Za tak pogreb je bilo kar nekaj priprav, vendar so po navadi mladi na vasi vse pripravili in organizirali. Vsi žalujoči in vaščani so se po pogrebu zbrali v vaški gostilni ali na domu pokojnega na sedmini, priložnostni pogostitvi.
Takrat smo bili vaščani bolj povezani in smo si ob različnih priložnostih vedno pomagali; tudi ob smrti ni bilo drugače. Običaj je po drugi vojni utonil v pozabo.*
Naj zapisu Nadje Gombač dodam še, da so v to žalostno družbo lahko šli samo neporočeni fantje in dekleta. Po pogrebu so se odpravili v Foto atelje Maraž, kjer so nastale skoraj vse znane fotografije »bele in črne neveste«.
Fotografija, ki jo hranim, je iz leta 1933.
*Iz knjige: GOMBAČ, Nadja; Dolnji Zemon, Spomini nekega časa; Ilirska Bistrica, 2013
