Emiljana Štefanič (1924 – 2009), Milka, je edina izmed trinajstih živečih sester in bratov živela v rejništvu. Fotografija je posneta med njenim obiskom prave družine, ki je takrat bivala v Srbiji.
O tem lahko beremo tudi v eni izmed njenih zgodb, zbranih v knjigi Iz devete vasi, ki nosi naslov Srečanje s pravimi starši (Milka je v knjigi poimenovana kot Brina):
Kar se pa Brine tiče, je vedela o svojih starših le toliko, da če ne bo pridna, bodo kar pisali mami v Srbijo, naj takoj pride ponjo.
Nekoč, ko je hodila najbrž v drugi razred, res pride neka čisto tuja ženska. Pasla je kravo, ko jo pokličejo, da je zdaj res prišla mama ponjo. Naj jo pride pozdravit, ker ji je nekaj prinesla. Ubogati je bilo seveda treba. V strašnem strahu, kaj je hudega storila, je stopala proti njej, jo pozdravila, zgrabila zavoj in že je zbežala, da je res ne bi odpeljala.
Drugo srečanje, in to z vso njeno družino, je bilo kakih deset let pozneje, ko je že sama v opekarni zaslužila toliko, da je s tem kupila vozno karto za Rtanj v Srbiji. Karto za nazaj so ji plačali oni. Tistega srečanja si po pravici povedano ni zamislila ona, ampak vsi drugi. Zanjo je bilo prej mučno kot veselo. Po tako dolgi vožnji, spremljala jo je seveda Beta, se je morala pozdravljati s samimi neznanci, saj ni nikogar poznala. Starejše brate in sestre je začela vikati, kar jih je neznansko zabavalo ob njeni razumljivi zadregi. Bilo pa je tam še dosti drugih, rekli so jim »purši«. To so bili rudarji, ki so k njenim hodili samo na hrano. Sploh nič ni vedela, kdo je kdo.
Želela si je le čimprej nazaj, nazaj v domači kraj, čeprav jo je najstarejši brat Johan zelo razvajal. Kupil ji je prve svilene nogavice, svilo za obleko, parfum, skratka vse, kar bi si želela. Sploh jo je hotel pregovoriti, naj ostane kar tam, da bi ji kupil šivalni stroj, a življenje, kakršno je bilo tam, ni bilo zanjo. Živeli so za tiste čase dobro, pravzaprav razkošno. Zaslužili so lepo in kolikor so zaslužili, so tudi zaružili od meseca do meseca.
Nekaj pa ji je ostalo v trajnem spominu. Njen oče, tedaj že zelo upognjen, močno kašljajoč, ji je solznih oči zaupal, kako hudo mu je bilo takrat, ko jo je nesel k drugim ljudem: »Bilo mi je pri srcu, kot bi te nesel k pogrebu, čeprav sem vedel, da ti ne bo slabo, prej bolje kot doma, pa vendar.«
Le od svoje matere ni slišala nikoli kaj podobnega. Če je le mogla, jo je žalila, poniževala, na primer, zakaj se ji tako mudi domov, če bi rada brž letela v cerkev in podobno. Brina je priznala pri živem Bogu, da do nje tudi ona ni čutila niti najmanjše ljubezni: »Naj mi Bog oprosti!«
Ko je nastopila vojna, so se delavci trumoma vračali nazaj v svoje kraje. Kdor je še imel svoj dom, je bil lahko srečen. Njeni dóma več niso imeli in so vandrali s trebuhom za kruhom dalje po svetu.
