Ferdinand Kranjec je bil rojen pri Markolfovih v Ilirski Bistrici v ugledni domači trgovski družini. Po smrti gospodarja Franca Valenčiča se je mati Jožefina znova poročila, tokrat s Francem Kranjcem. Ferdinand je po šolanju v domačem kraju, obiskoval realko v Ljubljani. Vpisal je kemijo na dunajski univerzi. Šolanje je prekinil, da bi se leta 1912 udeležil Balkanske vojne. Zaključil je šolanje in že se je začela prva svetovna vojna, ki se jo je udeležil kot avstrijski vojak. Bil je dvakrat ranjen in napredoval do čina podporočnika. Skupaj s somišljenikom dr. Ljudevitom Pivkom, sta ugotavljala, da je prav za prav največji sovražnik slovenskega naroda avstro ogrska. Med 17. in 18. septembrom 1917 sta odprla obrambno črto pri kraju Carzano v severni Italiji. Italijani niso mogli verjeti, da je to mogoče in niso vdrli čez avstrijsko obrambo. Z dr. Pivkom sta zato pobegnila na italijansko stran in se skupaj z Jugoslovanskim prostovoljskim bataljonom, ki je tedaj že štel 900 mož, uspešno borila proti Avstrijcem. Razočaranje je sledilo ob koncu vojne, saj so italijanske vojne oblasti borce jugoslovanskega bataljona zaprle. Skrivaj se je prebijal do Beograda in poročal generalu Pešiću o tej veliki krivici.
Doživel pa je še eno razočaranje. Primorska je z njegovim rojstnim krajem Ilirsko Bistrico pripadla Kraljevini Italiji. Vsem takratnim oblastem je postal sumljiv in bil pod stalnim nadzorstvom policije. Politično je iskal somišljenike, kako Primorsko rešiti izpod novih gospodarjev. Rešitev je videl je v močni državi Jugoslaviji, ki bi edina lahko Primorsko rešila. Sooblikoval je slovensko vejo ORJUNE (ORganizacije JUgoslovanskih NAcionalistov) in postal njen vodja ali Veliki Čelnik / tudi Veliki Vojvoda. Z družino je prestopil v pravoslavno vero in si nadel ime Marko. Po nesrečnih dogodkih v Trbovljah in v Ljubljani. So ga oblasti naprej zaprle in ga nato povsem oprostile. Bil pa je administrativno premeščen v Makedonijo. Politično delovanje je povsem opustil in se posvetil družini in delu. Privrženost Primorski dokazujeta tudi imeni hčera: Bistrica in Jadranka. S svojim znanjem je pomagal mlademu makedonskemu gospodarstvu, kot profesor pa tudi raznim šolskih ustanovam in makedonski mladini. Po 32. letih se je soprogo in mlajšo hčerko vrnil v Slovenijo. Leta 1973 je umrl. Njegova soproga Milica, je umrla pri 102. letih. Oba sta pokopana v Ljubljani. Hčerka Bistrica Kranjec Mirkulovska, ki živi in deluje v Skopju je upokojena univerzitetna profesorica, priznana makedonska in slovenska pesnica in prevajalka z mnogimi priznanji. Prisrčna so njena pisma v Ilirsko Bistrico, ko poleg svojega imena vedno pripiše še Bistrica Ilirska! Upravičeno, saj je edina ženska, ki nosi ime našega mesta Bistrica, po očetovem rojstnem kraju. 200/vč
