Vabilo je natisnil lastnik papirnice Cartoleria Carlo Marozzi, ki je delovala v stavbi sedanje bistriške pošte. Lastnik je imel tu tudi manjšo tiskarno.
Na drugi strani vabila je ves tekst tudi v slovenskem jeziku, kot sledi, tudi s slovničnimi napakami:
Prostovoljno gasilno drustvo v Il. Bistrici
Vabimo V. B. na
MAŠKERADNI PLES
V torek 12 feb. 1929 v dvorani »Kino Italia«.
Pricetek ob 20,30.
ODBOR
Verjetno gre za enega zadnjih tiskanih vabil v slovenskem jeziku, saj je v tem času že veljala prepoved uporabe slovenskega jezika. Neposlušni bistriški gasilci so kljub vsemu zadržali slovenska gasilska povelja, tako pri gasilskih vajah kot pri požarih. Bistriški gasilci so na vabilo dali zapisati tudi krajevno ime v slovenski obliki Il. Bistrica, čeprav bi ime kraja že vsaj dve leti morali pisati izključno v italijanski obliki Villa del Nevoso.
V pripravah na proslavo stote obletnice gasilskega društva Ilirska Bistrica leta 1964 sva z Jožkom Peganom, tedanjim predsednikom društva zbirala podatke za izdajo društvene jubilejne edicije. Obiskala sva starejše gasilce in prisluhnila njihovim pripovedim kako je bilo v letih pod italijansko zasedbo. Med sogovorniki so bili tudi takratni člani vodstva takratnega gasilskega društva, kot Aleksander Saša Ličan, Karo Muha, Slavoj Kregar, Branko Mizgur, Ivan Kristan idr. Vsi so bili navdušeni nad gasilsko tradicijo domačega društva in delovanju med obema vojnama. G. Saša Ličan (1901-1979), je bil zelo aktiven tudi v domačem planinskem društvu. Po devetnajstletni prepovedi planinskega društva je bil na obnovitvenem občnem zboru 31. avgusta 1945 izvoljen celo za društvenega tajnika. Tako je znal marsikaj povedati tudi o planinstvu v tem času. In ko sem ga spraševal o tem, kar me je tudi zanimalo, je kaj hitro preskočil med gasilce, rekoč: »Ja planinci, planinci, ampak gasilci, gasilci…«! in že je pripovedoval o bistriških gasilcih … Vč/461
