Očitno so se fotografirali na nek sončen pomladanski dan ob enem od obiskov pri starših – hčerka in starša. Skoraj ni moglo biti drugače kot da bi bil za objektivom hčerin mož.
Fotografija je zanimiva iz več vidikov, med drugim zato, ker so vsi trije očitno nekoliko v zadregi. Vsak od treh je roke, s katerimi med fotografiranjem po navadi res ne vemo točno, kam, držal malo drugače. Hčerka jih je prekrižala nekje za hrbtom, oče spredaj, mama pa jih je držala kar ob telesu. Posnetek je zanimiv tudi zaradi oblačil. Ni zelo izrazito, a vsaj med mamo in hčerjo je opaziti razkorak med mestno in podeželsko vsakdanjo nošo v šestdesetih letih 20. stoletja. Različni sta tudi njuni pričeski in, nenazadnje, dolžini njunih kril. Oče je zanimiv, ker z držo in pogledom izraža odločnost in celo nekakšno osrednjost. In to ne da bi stal na sredi med ženskama.
Ker se hiše, ki je danes ni več, dobro spomnim, ne pa tudi vseh detajlov, mi je v oči padla podrobnost, ki je za portretiranci. Lesene z apnom beljene domače hiše z malimi okni in slamnato streho se drži manjša zgradbica – stranišče na štrbunk. Zanimivo je, da je to krito z opeko. Morda je bilo k hiši prizidano pozneje.
Fotografija interierja sicer ne kaže, a sama se natančno spomnim vseh štirih prostorov – sprednja hiša s krušno pečjo in bogkovim kotom, zadnja hiša s posteljo in omaro, štedilniška kuhinja s kuriščem peči in veža z nekakšno lestvijo na podstrešje.
Posnetek kaže še lesena vratca, ki so vodila na vrt, od tam pa je bil vhod tudi v klet, kjer je čez zimo na kupu ležal krompir in morda še kaki drugi shranki. Med hišo in vrtom je bila s kamni tlakovana pot, ves vrt pa je obdajala ograja.
Kadar sem danes v Veračah, vidim čisto drugo podobo. Ne vrta ne hiše ni več. Ker pa se spomnim, kje je rasel drobnjak, ga lahko še vedno poiščem med šopi trave. Še je tam in še vedno diši po stari mami Lenčki.
Najbolj nenavaden je njen zapis na hrbtni strani fotografije: zadnje naše Veselje, je napisala. Res ne vem, kaj je s tem mislila, lahko pa ugibam.
